Sprva je Picasso po vojni le občasno obiskal jug Francije, a so se njegovi obiski vse bolj daljšali, dokler se ni dokončno preselil v mestece Vallauris, blizu svetovljanskega Cannesa. S koncem vojne se je tedaj 63-letni slikar odločil, da je čas, da na novo vzpostavi lasten jaz; kar je glede na to, da je egocentrični in precej pozornosti željni slikar med vojno živel mirno in odmaknjeno življenje, še kar razumljivo.

Ponovno 'rojstvo'
Čas, ki ga je preživel pod sredozemskim soncem, je v njegovo ustvarjanje prinesel kar nekaj pomembnih sprememb. Vrnitev h koreninam je v slikarju španskega rodu prebudila motive, kot so bikoborbe, znova se je povezal z mnogimi znanci iz tujine in tudi z Jeanom Cocteaujem. Obenem pa je bilo to za Picassa obdobje ponovnega 'rojstva' družine in (recimo temu tako) družinskega življenja.
Françoise Gilot je rodila njegova otroka Clauda in Palomo, življenju na francoskem jugu sta se pridružila še najstarejši sin Paulo, ki je bil sad zveze z Olgo Khokhlovo in Maya (hči iz zveze z Marie-Thérèse Walter), pozneje pa sta se pridružili tudi Jacqueline Roque - z njo se je Picasso poročil leta 1961, ko je zapustil Françoise - in njena hči Catherine Hutin-Blay. Vse to se sicer sliši idilično, a marsikatera dejstva iz Picassovega življenja pričajo o tem, da ni bil nič kaj prijeten življenjski sopotnik.

Prevetritev kiparstva, grafike, litografije …
Ustvarjalno življenje iz sredozemskih časov Pabla Picassa zajema razstava v londonski galeriji Gagosian. Pod naslovom Picasso: sredozemska leta daje vpogled v časovni pas od leta 1945 do 1962; čas, ko so nastala mnoga slavna dela, predvsem pa čas, ko je Picasso radikalno spremenil kiparstvo in keramiko ter premaknil meje litografije, linoreza in grafičnih tehnik. Razstava daje na ogled 150 del, ki so večinoma v lasti Picassovih potomcev; med njimi tudi slavne skulpture La guenon et son petit (1951), Petite fille sautant à la corde (1950), La femme enceinte I (1950) in Sylvette (1954).

Vse njegove ženske
Razstavljena dela pričajo tudi o slikarjevem zasebnem življenju, saj se je, kakor pravi Picassov biograf John Richardson, ki je pomagal postaviti razstavo, težko izogniti deljenju njegovega življenja gleda na razmerje, v katerem je tedaj bil. Osrednje Picassovo razmerje obravnavanega časa je bilo s štirideset let mlajšo Françoise Gilot. Sicer je bil uradno še vedno poročen z Olgo Khokhlovo, a ona že dolgo ni 'veljala za Picassovo žensko', pravzaprav je zaradi Françoise zapustil Doro Maar. Françoise pa ga je, naveličana njegovih muh, nezvestobe in žaljivega obnašanja, zapustila leta 1953. 'Nasledila' jo je Jacqueline Roque, ki se je iz samega obupa, ki jo je zajel po Picassovi smrti (1973) ustrelila. Bila je pravzaprav edina Picassova ženska, pripravljena se žrtvovati za oltar njegove umetnosti, torej tudi tista, ki mu je bila najbolj predana.