Konec 19. in prvi dve desetletji 20. stoletja so slovenskemu narodu prinesli marsikatero spremembo oziroma novost. V umetnosti so za to poskrbeli impresionisti.
In prav četverica slikarjev, ki je s svojo maniro previharila slovensko slikarstvo, je v središču razstave, ki so jo . Postavitev, ki spremlja 90-letnico te ustanove in hkrati slovensko predsedovanje Evropski uniji, si je za omejitev postavila precej široke okvirje in tako predstavlja slikarstvo, kiparstvo in arhitekturo na Slovenskem med letoma 1890 in 1920. Za boljšo predstavo o umetnosti obravnavanega časa smo se odpravili na Katedro za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer smo se pogovarjali z umetnostnim zgodovinarjem Milčkom Komeljem. Naš sogovornik je tudi avtor enega izmed besedil kataloga, ki spremlja razstavo. Kot je zapisal v svojem besedilu o slikarskih sodobnikih in vrstnikih slovenskih impresionistov, je doživelo slovensko slikarstvo v drugi tretjini tridesetletja med 1890 in 1920 izjemen razmah in pravo notranjo in zunanjo preobrazbo, najbolj zgoščeno prav po prelomu stoletja.

Razcvet moderne reši ustvarjalno zamiranje
Če so 90. leta 19. stoletja zaznamovala še dela poznega realizma in je za Ljubljano v tem času France Mesesnel zapisal, da ji je 'po mnogih stoletjih na pragu moderne dobe pretila nevarnost, da preneha biti umetnostno središče', je takoj po prelomu stoletja sledil neverjeten ustvarjalni razcvet. Temu ne sledimo le v slikarstvu, ampak tudi na vseh drugih umetniških področjih, od kiparstva in arhitekture pa vse do književnosti ter glasbe.

S sopotniki vštric
Ob impresionistih so seveda takrat ustvarjali tudi drugi sodobni slikarji, t. i. sopotniki. Kot poudarja Komelj, jih ta oznaka že »a priori« obravnava kot podrejene, zato se predvsem v zadnjem času pojavljajo prizadevanja, da bi poudarili njihovo samostojnost.
Če so se impresionisti leta 1904 združili v klub Sava, so drugi vidnejši umetniki na Slovenskem od leta 1903 ustvarjali pod imenom Vesna. Med te sodijo zlasti Maksim Gaspari, Saša Šantel, Gvidon Birolla, Hinko Smrekar in Ivan Vavpotič. Ti umetniki so nasprotno od 'barvitih' impresionistov svoje ustvarjanje snovali predsvem na risbi in se tako zavzemali za ohranjanje izginjajoče grafike in ilustracije. In kot je še zapisal Komelj, se je tudi usoda secesijskih vesnanov v veliki meri krojila v senci bolj cenjenih impresionistov …
Podobno kot francoski impresionisti so tudi njihovi slovenski 'kolegi' sicer šele tri desetletja pozneje pri domači javnosti sprva naleteli na bolj kot ne negativne odzive in posmehovanje. Kaj je bilo tisto, na kar na Slovenskem na prelomu 19. v 20. stoletje še niso bili pripravljeni?
Na prvi razstavi Slovenskega umetniškega društva (leta 1900, op. M. K.) so razstavljali vsi, tudi impresionisti, in so bili vsi navdušeni, da sploh imamo skupno umetnost. Pri drugi razstavi je bila navzoča že ostra žirija in pri impresionistih ljudem predvsem ni bilo všeč to, da so bila dela nedokončana in je šlo torej bolj za skice, do takrat pa so bili vajeni deskriptivnega realizma. Tudi ko gledamo obdobje 90. let 19. stoletja, so prevladovali bolj rokodelski realisti, boljši slikarji pa so bili v tujini. S svojim slikarstvom so tako impresionisti prinesli spremembo, ki je bila ljudem tuja. Malovrh jih je celo označil za tujce. Kritiki so jih na primer deloma hvalili, deloma so imeli zadržke, ob tem pa so hvalili ravno suhoparne, brezdušne slikarje. Zatem so šli impresionisti razstavljati na Dunaj (v salonu Miethke leta 1904, op. M. K.) in tam so bili splošno sprejeti.

Kakšno slikarstvo je še nastajalo v času, ki ga obravnava razstava? Kakšni umetnosti je bila naklonjena takratna »likovna kritika«, če lahko o tej sploh že govorimo?
Na prvi razstavi slovenske umetnosti so se predstavljali slikarji vseh vrst, od realistov naprej. Večji umetniki so bili drugje; na primer Anton Ažbe v Münchnu. Če prebiramo takratne časopise, opazimo, da je zanimanje za realizem obstajalo. Na primer Anton Aškerc je pogrešal predvsem zgodovinske motive. V Domu in svetu so konec 19. stoletja za zgled dajali celo še klasicizem. Takrat so bile torej predvsem v ospredju polemike o klasicizmu in realizmu. Sicer pa so o umetnosti pisali duhovniki, izobraženci in pisatelji ter pesniki. Če ne bi bilo njih, sploh ne bi bilo nobenega, ki bi o tem pisal.

Vedno govorimo o četverici slikarjev, ki so se pri nas ukvarjali z impresionizmom. Je morda kakšen umetnik, ki je tudi nekaj časa »preizkušal« značilnosti impresionizma, pa se je nato od tega odtrgal?
Impresionizem je oplazil tudi vrsto realistov, na primer Vesela, pri katerem najdemo v nekaterih delih impulze impresionizma. Tudi pri Kobilici najdemo pridihe tega, čeprav je pleneristka. Sodobniki in tudi nekateri umetnostni zgodovinarji so tako nekatere imenovali za impresioniste, v širšem pomenu seveda, ali pa celo za očake impresionistov. Torej so impresionizem v nekem širšem smislu tudi drugi slikarji sprejeli. So bili pa nekateri akademski slikarji, ki so sprejeli bolj shematični, mehanični, samo površinski način slikanja, med drugim Fran Klemenčič. Pri zadnjem opazimo le takšno frakturo, ne moremo pa govoriti o njem kot o impresionistu. Odmev tega je bil torej vsekakor živ. Zlasti potem, ko so se impresionisti uveljavili kot umetniki, so drugi slikarji to umetnost še toliko bolj sprejemali.
Zdaj pa se omenja celo peti impresionist. Na razstavi v Škofji Loki (Loška krajina, v podobah zapisana v Loškem muzeju, op. M. K) se kot tak omenja fotograf Berthold. Vendar gre tukaj za fotografa, ki je fotografiral na podoben način, torej raziskoval učinke svetlobe, poleg tega pa še ustvarjal v Škofji Loki (njena okolica je privabljala tudi četverico impresionistov in si zaradi tega prislužila naziv slovenski Barbizon, op. M. K.).

Kakšen vpliv je imela prva svetovna vojna na ustvarjanje slovenskih impresionistov in drugih sočasnih umetnikov?
To je pravzaprav težko izmeriti. Če bi pri Jakopiču, ki je sicer slikal izredno slikovito, v tem času opazili bolj statično potezo, potem bi lahko domnevali, da je to vpliv prve svetovne vojne. Če pa ni, pa ne. Skratka, to je težko izmeriti. Vavpotič je bil na primer vojni slikar in je tudi dokumentiral vojni čas (Kranjski Janez na križu), ampak to je bil bolj topografski način, ni pa vojna vplivala na njegov izraz. Sicer je vojna umetniško vplivala na ekspresioniste, a je seveda razstava zamejena z letnico 1920.

Kako lahko takratno slovensko slikarstvo umestimo v primerjavi s sočasnim evropskim ustvarjanjem?
Gre za zaostajanje. V Franciji govorimo o impresionizmu v 70. letih 19. stoletja, pri nas pa se je pojavil v 20. stoletju. Zato so imeli, čeprav so vedeli, da so veliki umetniki, nekakšen kompleks zamudništva. Po drugi strani pa so umetnostni zgodovinarji opažali tudi občutne razlike med francoskimi in slovenskimi slikarji. Francoski se torej ukvarjajo bolj z optičnim pojavom, torej kako neko podobo dojamemo z očesom, naši pa so bolj poetični, otožni. To sta takrat že najbolje povedala Oton Župančič in Ivan Cankar. Umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc je rekel, da je v tem slikarstvu vidno hrepenenje Lepe Vide.
Pozneje so skušali to slikarstvo tudi terminološko opredeliti in ob tem opazili, da gre bolj za findesieclovsko slikarstvo, simbolizem in podobno. Skratka, da tehnika izhaja iz impresionizma, občutenje, hrepenenje in zastrtost pa so bolj v duhu simbolizma tega časa. Nato se je izkazalo, da je to slikartsvo po vsebini v skladu s časom. Jakopič ima na primer že bolj pointilistična, ekpresivna dela. Tako da je termin 'impresionizem' pravzaprav na neki način sporen. Spominjam se, kako so na Jakopičevi razstavi rekli, da z oznako impresionist ne bo imel nobene možnosti, saj takoj namiguje na neko zastarelost. Zato so razmišljali o vseh mogočih drugih imenih, med drugim tudi 'kozolčarji', s katerim bi po Cevčevem mnenju zaznamovali neki njihov poseben pomen. Na koncu se je uveljavil termin 'slovenski impresionizem', ki označuje to slikarstvo kot tako.

Maja Kač