V Galeriji Krško odpirajo prostorsko postavitev Človek človeku žival, v kateri mlad umetnik Boris Beja nadaljuje diskurz o človeškem predatorskem odnosu do sočloveka.

Razstava je nadgradnja projekta, s katerim se je Boris Beja v sodelovanju z mentorjem profesorjem Alenom Ožboltom ukvarjal že v času študijskega programa kiparske smeri na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje.

Zdaj ga postavlja v nekonvencionalni galerijski prostor, ki ga izkoristi za neposredno soočenje gledalca s postavitvijo. S talno lasno instalacijo, ki je obenem ovira pri pomikanju k osrednjemu galerijskemu prostoru, onemogoči gledalčevo pasivnost in ga prisili k aktivni udeležbi, s tem pa ga kipar, ki ga zanima gledalčev odziv, postavlja v dialog med njim, seboj in umetniškim delom.

Celotna instalacija kaže po besedah avtorice spremnega besedila Nine Sotelšek na kolektivno družbo, v kateri se gibljemo posamezniki. "Lasni objekti, sestavljeni iz živalskih kož in človeških las, predstavljajo vse vpete v sistemu, kjer delimo skupno usodo gospodarske, politične, ekonomske in eksistencialne krize. Lasje kot konstruktivni element umetniških del so mnogoplastno interpretativno sredstvo, saj nosijo tako kulturne kot simbolne pomene ter nevidne osebne zgodbe. Njihov pomen ni univerzalen, saj se spreminja v času in medkulturno."
Naslov Človek človeku žival lahko tako aludira na nečloveški odnos človeka do drugačnih, do pripadnikov skupin, ki se razlikujejo od večine. Kljub nominalnemu odpiranju družbe proti takšnim skupinam, je realnost še vedno sovražna, delitev na 'mi' in 'vi' pa se ohranja. Beja je torej prek naslova razstave, piše Sotelškova, v svoje delo vnesel vsebino, ki opozarja na tiste skupine ljudi, ki jih proizvaja vsaka sedanjost: to so žrtve vojn, genocida, rasizma, gospodarstva, spolnih zlorab in psihičnega nasilja, ki skupine ali posameznika spravlja v položaj strahu in nemoči ter ga ohranja v njem.