Postavitev Črno – črno. Črno žgana dolenjska lončenina so poimenovali po svetleče črni površini, ki je v prazgodovinski kulturi veljala za posebno in prestižno. Prvi črno žgani izdelki so se pojavili že ob koncu bronaste dobe oziroma v 9. stoletju pred našim štetjem, črno žgano lončeno posodje pa so uporabljali še skozi vso starejšo železno dobo od 8. do 4. stoletja pred našim štetjem.
Keramika oziroma lončeno posodje različnih oblik sodi med najpogosteje ohranjene dodatke prazgodovinskih grobov. Barva posodja niha od rumene, rjave in oranžne do rdeče sive ter črne, kar je odvisno predvsem od načina žganja, v manjši meri pa še od poznejšega barvanja in slikanja. Prazgodovinski lončarji, ki so posode izdelovali prostoročno, so jih izjemoma dodelali še na lončarskem vretenu.
Zatem je prišlo na vrsto žganje, ki je potekalo v kopah, lahko pa že tudi v lončarskih pečeh. Posode, žgane v kopah, so bile rumene, rjave in rdečkaste, ker so bile žgane oksidacijsko, z vsebnostjo kisika. Ko so lončarji za žganje začeli uporabljati peči, pa so lahko nadzirali tudi dotok zraka. Z dodatkom smolnatih drv, ki so povzročala gost dim, in z zaporo zraka so dosegli redukcijsko žganje, pri katerem so ostenja posod postala siva in črna. Dodaten okras posod iz dolenjskih najdišč je pogosto okrašen z vrezanim, gubanim, kaneliranim in plastičnim okrasom, na njih pa se pojavljajo tudi svetleči bronasti žebljički.
Črno žgano lončeno posodje so na Dolenjskem našli na območju od Magdalenske gore na zahodu do Libne na vzhodu dolenjske halštatske skupine. Mojstrsko izdelana lončenina pa se je ohranila tudi na največjih grobiščih Novega mesta v Kandiji in na Kapiteljski njivi.