Oglas
V Angliji se ljudje skrivajo predsmrtjo, Mehičani pa s smrtjo hodijo z roko v roki.
"Enfant terrible" novega vala britanskih vizualnih ustvarjalcev pripravlja svojo prvo razstavo v Mehiki. Projekt The Death of God - Towards a Better Understanding of of Life Without God Aboard the Ship of Fools (Smrt Boga - Proti boljšemu razumevanju življenja brez Boga na ladji norcev) nadaljuje raziskovanje smrti, ki se mu je Damien Hirst zapisal že na začetku svoje kariere.
Nihče ne skrbi za ljuditresle predvsem grozljive podobe ljudi, ki jih je v svoje naročje povabila gospa Smrt, pa se je Hirst zatekel k živalskih metaforam smrti. In učinek je bil še močnejši. Izkazalo se je namreč, da smo v času neprestanega poročanja medijev o vojnih grozotah in naravnih nesrečah in hkratnem vzponu naravovarstvenih gibanj postali že skoraj neobčutljivi za človeško trplenje, medtem ko nas podobe zmaličenih živali precej bolj prizadanejo.
Pazljivo v domovini svobode govora
Takšnega priznanja od Dmiena Hirsta ne bi pričakovali, a umetnik je zagotovil, da ravno pri projektih v rodni Britaniji vedno nekoliko "ublaži" agresivnost svojih del. Pri tokratni postavitvi pa je "spustil vse zavore". Kljub velikemu vplivu katoliške vere v Mehiki naj bi namreč Mehičani "prenesli" več šoka - tudi če se ta vsebinsko navezuje na nedotakljive dogme krščanstva - kot Britanci.
Vzrok za to tiči v nenavadni obsedenosti Mehičanov s smrtjo. In obsedenost se po Hirstovem prepričanju še stopnjuje. Dokaz za svojo domnevo je Hirst podal s podatkom o naraščanju števila pripadnikov kulta Sveta smrt in številnimi "zabavami", ki jih na pokopališčih prirejajo pripadniki kulta Dan mrtvih.
Mehičani razumejo smrt
Tesna vez med Mehičani in smrtjo ima korenine v kulturi indijanskih staroselcev, ki so izvajali za sodobnega človeka zares grozljive obrede žrtvovanja in ki so smrt razumeli kot le eno od nujnih življenjskih etap. Ta kolektivna zgodovina Mehičanov je po Hirstovem prepričanju razlog za to, da tudi njegova groteskna kompozicija v klobčič prepletenih okostnjakov moškega in ženske, ki po očitno burni zabavi obležita pod mizo polno umazanih kozarcev in steklenic, ne bo sprožila vala ogorčenja.
Nočem jesti ribe z očmi!
Damien Hirst skuša s svojim delom razkrinkati dvoličnost Zahodnjakov, ki mirne vesti "goltajo" hrenovke, zrezke in ribje palčke, obenem pa se jih vedno več zgrozi že ob pogledu na pečeno ribo, ki se z "jedcem" sooči iz oči v oči. Vse to le priča o moralni sprijenosti človeka. Dokler dokazi o sejanju smrti niso v nebo vpijoči, ostane vest čista. Ko pa se na mizi namesto ličnih zrezkov znajde spečeno bitje z glavo in očmi, začne "želodec nagajati".
Že trenutek zatem, ko je zatrjeval, da je razstavo postavil v Mehiki ravno zato, ker Mehičani še vedno živijo v simbiozi s smrtjo, zaradi česar naj bi se sam enkrat izognil napadom "slepih" kritikov, se je Hirst izdal. Oziroma izdal je svoje še vedno zelo živo hrepenenje po sejanju šoka oziroma vsaj po sprožanju živahne razprave o njegovem delu: "Hočem sprožiti reakcijo; nočem pa, da bi zaprli razstavo ali celo koga ubili." Se Hirst boji, da bi ga kakšen verski fanatik kdaj spravil s poti?
V Angliji se ljudje skrivajo predsmrtjo, Mehičani pa s smrtjo hodijo z roko v roki.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje