Na razstavi si je mogoče ogledati grafike ustvarjalca, ki je znan predvsem po tem, da sta osrednji temi njegove umetnosti narava in posameznikova povezanost z njo. Umetnik je za svoje delo prejel tudi Prešernovo nagrado (leta 1979), nagrado Riharda Jakopiča (1987) in nagrado mednarodne žirije na 22. grafičnem bienalu Ljubljana (1997).

O umetniku in njegovi umetnosti
Umetnostni kritik Iztok Premrov je zapisal, da je umetnost Vladimirja Makuca "že od nekdaj nagnjena k poenostavitvam oblik, ki jih umetnik jemlje iz resničnega sveta. Tako je večino njegovih likov treba razumeti kot prispodobe nekega resničnega sveta, ki vsekakor šele v umetnikovem ateljeju dobijo končno vizualno podobo.

Osrednji lik se vselej pojavi v na poseben način definiranem okolju; umetnik ga preprede s številnimi črtami in strukturami, ki spominjajo na razčlenjeni kraški svet. Kolorit je uglašen in zadržan, speljan od toplih zemeljskih tonov do hladnih modrin neba. Vse je občuteno in doživeto, ampak na čudežen način prekrito s tančico, ki dela umetnikov svet skrivnosten in samosvoj".

Zadnja velika razstava umetnikovih del je bila pred približno desetimi leti, ko je v Galeriji Tivoli razstavil sto grafičnih listov.

Poklon Vladimirju Makucu in Cirilu Zlobcu
Razstavo pa so v galeriji Lek izkoristili tudi za predstavitev bibiliografske knjige Čudež telovzetja. Knjiga je posvečena dvema pomembnima slovenskima umetnikoma, ki bosta prihodnje leto praznovala visok in okrogel jubilej - 80-letnico. Poleg na razstavi zastopanega slikarja Vladimirja Makuca je knjiga posvečena tudi pesniku Cirilu Zlobcu. Slednji že več kot 5 desetletij vztraja v vrhu slovenskega pesniškega vztrajanja.