Če je cikel podob Krvne slike iz leta 2011 z izrazito fotografskimi prizori zaradi nekaterih slik deloval dokumentarno, cikel najnovejših slikarskih del predstavlja Delce časa pred svetlobo. Čeprav motivi spominjajo na motive iz Krvnih slik, na primer portret družine Amerikana, upodobitev žensko-moškega para Zegna, upodobitev mladega Nietzscheja Nihilist, ženskega para v sobi Retro, prizorov kriminalnega dogodka, medicinske operacije, prostora zločina, policistov in kopalnice v hiši, gre za vzporedno življenje umetnin. V ogledovanje nas res vpelje slika hiše s temnim vhodom, ki ima prav taka okna, kot so na podobi Kot v hiši, in podobno ozadje, kot ga ima slika Kopalnica v hiši … in si verjetno res ogledujemo isto stavbo. Ob tem se poraja vprašanje, ali imajo osebe na podobah skupno življenje.
V Krvne slike ujeti Delci časa
Kustos Bežigrajske galerije Miloš Bašin zapiše, da lahko "razstavljena dela razdelimo na tri skupine. Prvo skupino tvorijo podoba hiše, ki zavzema skoraj celotno površino platna, in deli stanovanjskih interjerjev (del kopalnice s prho, notranjost okna s pogledom v eksterier, morda na vrt, del rože s kavčem, roža pred keramičnimi ploščicami). Podobe se nizajo kot policijska fotografska raziskava notranjosti stavbe, način kadriranja pa je tak, da opozarja na posamezne dele sob in predmetov. Naslednjo skupino predstavljajo običajne urbane figure in skupinski družinski portret, portret žensk v sobi z rožo, portret figure Nihilist (spet z rožo), par Zegna in podoba gole figure Andromeda. Morda samo navidezni tretji del zaznamujejo slike z imeni Doktor doktor, Instaza, Kirurška frenologija, Črna srca in Politika. Predstavljajo zunanji svet osebnega in intimnega, kjer se porajata človeška krutost ter posledično tudi smrt."

Sled spomina
Podobe v navideznih treh serijah se same družijo in stikajo glede na motive in njihovo sorodnost. Vsem je skupna perspektivična organiziranost prostora, ki jo deloma eliminirajo posamezne ploskve in zabrisane površine. Te so ustvarjene frontalno ali pa se iz frontalnosti izmikajo v perspektivo. Prav tam, kjer naj bi bil konec podobe, se pojavlja svetloba iz ozadja. To vsem slikam daje videz porajanja in njihove projekcije na svetlo površino. Temno izginja v svetlobnem polju, kjer se nahaja prostor neskončnosti. Selijo nas v področje smrti in minljivosti. Druga dela, na katerih so predmeti iz urbanih zasebnih prostorov, pa nam predstavijo področje detajlov, kot je vpogled v zasebnost največje slike na razstavi Hiša. Prav ta združuje vse podobe: jasno zunanjost in skrivnostno, zakrito notranjost vsega vidnega. Dela so rekonstrukcija videnega na fotografijah in zaradi načina ustvarjanja delujejo kot bežni spomini, ki se znova uresničujejo kot umetniško dejanje. In hkrati spet postajajo spomini, saj kot podobe v času ogledovanja izginjajo pred našimi očmi. Kjer je združena preteklost s sedanjostjo, se poraja spomin in se vedno znova obnavlja že videno in doživeto. Videz resničnega se izgublja. Ostanejo samo še konture, obrisi, zabrisane oblike, brezbarvne ploskve, ki se obarvajo, le če si sami želimo.
Podobe Boštjana Jurečiča so take kot podobe iz spominov. Te tudi dejansko izginjajo pred našimi očmi, tako da dobesedno odtekajo iz platna. Hkrati se pojavljajo in izginjajo, tako kot se rojeva in umira vse, kar živimo in vidimo. Ljudje ustvarjamo zato, da stvari navidezno ne minejo. Na ta način podobe ostanejo večno prisotne. V teh delih zato ostaja in obstaja dvojnost načina bivanja. Podobe so dokumenti stanj in dogajanj, ki so resnična. To je bistvo pričujoče umetnosti, ki se kot stalen preboj svetlega skozi temno razkriva tudi v samem likovnem izrazu umetnin. Svetloba prevlada nad temnim.
Vidi stvari, o katerih se drugim niti sanja ne ...
Boštjan Jurečič Vega sam zase pravi, da je bil verjetno eden najslabših študentov, ki ga je Akademija za likovno umetnost kadar koli imela. Zadnji letnik študija je bil ocenjen s 6. Mislil je, da je res tako zelo "slab", zato je za nekaj časa prenehal s slikanjem in se zaposlil na RTV Slovenija, kjer še danes dela kot novinar v Uredništvu oddaj o kulturi. Pripravlja prispevke za oddaje Kultura, Osmi dan, Ars. Vodi tudi oddaje Omizje.

Basquiat mu je 'spremenil' življenje
Konec 90. let prejšnjega stoletja je odšel v Trst na razstavo Basquiata, ki ga je "zadela" kot strela z jasnega. Slikarski medij se mu je v hipu odprl, bilo je neke vrste razsvetljenje. Od takrat dalje spet slika. Čeprav ima novinarski poklic rad, je najprej in predvsem (po)klicani slikar.

O seriji Krvnih slik je povedal: "Te podobe sem nosil v sebi deset let. Moral sem razviti novo tehnologijo, da bi jih dal na platno. Govorim o notranji tehnologiji, ne o tehnični šari, s katero smo obkroženi dandanes. Te slike so neke vrste sinteza vsega, kar sem doslej počel. Avantgarde vseh vrst so popolnoma razdrle in povozile vse tradicije. Kar je seveda super. V tem procesu so same postale tradicija, generična, predvidljiva in s tem nared za odstranitev. Kako se torej lotiti tradicije, katere značilnosti so poploščenost, tavtološkost, celo banalnost? Enostavno: z novo kompleksnostjo, večpomenskostjo in vrhunskim obvladovanjem medija."
Če so bile Krvne slike neke vrste sinteza vsega, kar je do zdaj počel, se zastavlja vprašanje, kaj so Delci časa? Rastava bo v Bežigrajski galeriji na ogled do 3. oktobra.