Slikarije, ki jim danes pravijo Sikstinska kapela prazgodovinske umetnosti, so leta 1940 po naključju odkrili štirje najstniki. Jama je v hipu postala turistična znamenitost, dokler je niso, da bi jo obvarovali pred škodljivimi vplivi, leta 1963 zaprli za javnost.

Z drobnimi čopiči in zobozdravstvenim orodjem
Podobno kot lani odprto repliko slovite jame Chauvet opisujejo tudi tokratni projekt kot kopijo, ki pikolovsko zvesto posnema izvirne slikarije. "Kar vidimo na stenah, je bilo ročno vrezano in obdelano z zelo majhnimi čopiči in včasih celo s finim orodjem, kot se uporablja v zobozdravstvu," je dejal Francis Ringenbach, umetniški direktor projekta. Ker so si želeli, da bi bila replika čim zvestejša izvirniku, je delo potekalo zelo počasi. "Včasih so bile za reprodukcijo desetih kvadratnih centimetrov potrebne ure," pravi Ringenbach, ki je sicer kipar. Slikar Gilles Lafleur pa je o izvirnih poslikavah dejal: "Resnično smo se jih trudili razumeti, razumeti, zakaj so slikali točno tako."

Kopije 18.000 let starih slikarij bodo po 46 kosih prepeljali v Mednarodnem centru jamske umetnosti Montignac Lascaux, ki ga bodo odprli konec leta. Velikanska konstrukcija, ki posnema formo jame, je delo norveškega arhitekturnega biroja Snohetta, celoten projekt pa je vreden 57 milijonov evrov.

Repliko enkrat starejših slikarij jame Chauvet so odprli aprila lani le nekaj kilometrov od resnične lokacije, ki se razteza na 28 hektarjih skalnatega in zaraščenega terena nad mestom Vallon-Pont-d’Arc v departmaju Ardèche na jugu Francije.

Čudovita magija prazgodovinskih slikarjev
Prazgodovinske jamske slikarije so bile navdih vrsti umetnikov 20. stoletja, med drugim Kataloncu Joanu Miróju, ki jih je sicer občudoval v Altamiri. Ameriški umetnik Keith Haring pa je nekoč dejal, da je risba v resnici še danes takšna kot v prazgodovini. "Združuje človeka in svet. Živi v magičnosti."