Berlinski kongres je še enkrat potrdil Srbijo kot samostojno državo, povečal njeno ozemlje in jo povzdignil v kraljevino. Foto:
Berlinski kongres je še enkrat potrdil Srbijo kot samostojno državo, povečal njeno ozemlje in jo povzdignil v kraljevino. Foto:
Miloš Obrenović IV.
Vojaški muzej je ustanovil prvi srbski kralj Miloš Obrenović IV.
Nikolaj Dmitrijev-Orenburgski: Rusi 15. junija 1877 prečkajo Donavi v bližini Zimnice
Kavkaz, trenutno spet prizorišče vojaškega konflikta, je bil že v rusko-turški vojni zaradi svoje strateške vrednosti območje, ki so si ga želeli tako Turki kot Rusi.

V Vojaškem muzeju je namreč na ogled razstava 130 let od srbsko-turških vojn, torej 130 let od Berlinskega kongresa, na katerem so evropske velesile urejale politični položaj na Balkanu po koncu rusko-turške vojne 1877-1878. Na kongresu, ki je med 13. junijem in 13. julijem 1878 potekal pod vodstvom nemškega cesarskega kanclerja Otta von Bismarcka, so velesile Srbiji priznale popolno neodvisnost, priključile so ji okraje Niš, Vranje, Pirot in Leskovac, knez je bil z letom 1882 povzdignjen v kralja, država pa v kraljevino.

Rusijia gre nad Bolnika na Bosporju
Vojna, s katero je Srbija postala pomembna država jugovzhodne Evrope, je bila posledica dveh procesov. Po eni strani so bili to ruski imperialistični 'apetiti', saj je Rusija želela nazaj pridobiti nekatera v krimski vojni izgubljena ozemlja in povečati svoj vpliv v Osmanskem cesarstvu, za katerega je bilo očitno, da izgublja moč (v zgodovino je prišel izraz Bolnik ob Bosporju). Po drugi strani pa je bila vojna, ki so jo balkanski narodi, Srbi, Romuni, Bolgari in Črnogorci, izrabili tudi za uresničevanje svojih političnih želja oziroma želja po samostojnih državah, izraz razcveta nacionalnih gibanj, ki je Evropo zajel v drugi polovici 19. stoletja.

Gruzija, že tedaj središče krvavih obračunov
Vojna je še posebej zanimiva v tem trenutku, ko je spet zajela Kavkaz. 'Lastništvo' Kavkaza, ki je bil že tedaj strateško pomembno območje, je bilo namreč eno od tistih vprašanj, zaradi katerih so se v vojno kot podporniki Osmanskega cesarstva vmešali Britanci. Britansko ladjevje je bilo tudi tisto, ki je privedlo vojno do konca, kajti po krvavih bojih že oslabljeni Rusi so se ravno zaradi prisotnosti britanskega ladjevja odrekli osvojitvi Carigrada (tedaj še Konstantinopla) in so privolili v podpis pogodbe iz San Stefana.

Dokument, podpisan 3. marca 1878, je vsem balkanskim narodom, ki so se dolgo borili za osvoboditev izpod turškega jarma (Srbi avtonomijo dosežejo sicer že leta 1830) prinesel koristi, pogodba pa je med drugim določila, da Rusiji pripadeta Gruzija in Armenija. Berlinski kongres, ki je bil sklican ravno z namenom revizije pogodbe iz San Stefana oziroma z namenom nekoliko ošibiti Rusijo, je slednji nekaj ozemlja pobral, preprečil pa je tudi ruski namen ustanovitve Velike Bolgarije, za katero je bilo jasno, da bi postala neke vrste ruska 'vazalna' država. Srbijo pa je potrdil v njeni samostojnosti in ji s podelitvijo naziva kraljevina zvišal ugled v evropski skupnosti narodov.

Začetki srbskega Vojaškega muzeja
V beograjskem Vojaškem muzeju o dogodkih in udeležencih procesa doseganja neodvisnosti Srbije govori več kot 170 muzejskih predmetov, umetniških del, fotografij in dokumentov. Razstava, katere kustosinja je Anđelija Radović, predstavlja dva zelo pomembna eksponata. Povsem prvič sta na ogled topa iz leta 1876 in 1655. Muzej najdemo v beograjski trdnjavi in velja za enega simbolov Kalemegdana. Povsem prvo razstavo so v muzeju organizirali leta 1904, in sicer ob 100-letnici prve srbske vstaje. V tujini pa se je muzej prvič predstavil tri leta pozneje, ko je v Londonu sodeloval na mednarodni Balkanski razstavi. Tedaj so Srbi navdušili predvsem z zbirko zastav iz obeh srbskih vstaj v 19. stoletju.

Polona Balantič