Pomen Rogiera van der Weydna (1399/1400-1464) in mojstra iz Flémalla je primerljiv le s pomenom bratov van Eyck. Vsi skupaj sodijo k najizvirnejšim in tehnično dognanim slikarjem z začetka 15. stoletja, ki so prek osvojitve tehnike oljnega slikarstva občinstvu omogočili uživanje v do tedaj nepojmljivo natančnem in v koloritu bogatem slikarstvu. Povsem prva razstava, ki enega ob drugem predstavlja Rogiera van der Weydna in mojstra iz Flémalla, nam tako predstavlja pomembna pionirja umetnosti, imenovane 'ars nova', umetnosti, ki jo zaznamuje velika realističnost in do tedaj nepojmljivo psihološko preučevanje portretirancev. Osupljivo popolne upodobitve tena kože, gub v svilenih oblačilih, mehkobe žameta in krzna in prestiže hermelinovih plaščev ... Osupnile so že sodobnike, še bolj pa nas osupnejo danes, ko takšna bogata olja ne nastajajo več.
Razstava dveh ali več avtorjev?
Razstava, na kateri je na ogled več kot 50 del obeh slikarjev, je zanimiva tudi zato, ker v zvezi z delom obeh umetnikov nikakor ni vse jasno. Tako gre morda celo za razstavo več avtorjev. Če je Rogier van der Weyden izpričana zgodovinska osebnost, pa nekdo, ki ga danes označujemo z imenom mojster iz Flémalla, morda sploh nikoli ni obstajal. Njegova dela niso podpisana, platna in oltarne table, ki mu jih danes pripisujejo, pa so slogovno verjetno kar preveč raznolika, da bi jih lahko ustvaril en sam človek.
'Stvarjenje' mojstra iz Flémmela
Zgodba o mojstru iz Flémella se začenja sredi 19. stoletja, ko so tri oltarne slike, nekoč del očitno monumentalnega oltarja, zmotno pripisali nekomu, ki je delal v kraju Flémmel v dolini reke Ren v bližini mesta Lüttich. Skupaj z gentskim oltarjem bratov van Eyck sodijo ravno podobe Madone pri dojenju, svete Veronike mrtvaškim prtom Jezusa Kristusa in Boga-očeta, ki v rokah drži mrtvega Jezusa k najpomembnejšim delom zgodnjega flamskega slikarstva. Do okoli leta 1900 so umetnostni zgodovinarji uspeli s temi tremi slikami slogovno in v značaju tehnične izvedbe povezati še več del in tako je nastalo nekaj, kar se še danes imenuje opus mojstra iz Flémmela.
Dodati je še potrebno, da so z mojstrom iz Flémmela povezovali tud slikarja Roberta Campina (ok. 1375-1444/45). Domneva pa je bržkone napačna, kajti izpričano delo Roberta Campina slogovno sledi trendu časa okoli leta 1400, če pa bi bila njegova tudi dela, pripisana mojstru iz Flémmela, bi to pomenilo, da je Campin v starosti okoli 55 let revolucioniral svoj slog. To je zelo malo verjetno, mogoče pa je, da so nekatera dela nastala v Campinovi delavnici, v kateri se je urila in v imenu Campina slikala množica mlajših umetnikov.
Ne glede na to ali gre v primeru mojstra iz Flémmela za delo enega samega umetnika ali več anonimnih slikarjev, razstava, ki bo na ogled do 22. februarja, ponuja dober vpogled v čas, v kateri se je rojevalo pozneje širom Evrope tako zelo priljubljeno flamsko slikarstvo visoke in pozne renesanse. Nadalje je pred nami zanimiva predstava o življenju Flamcev v zgodnjem 15. stoletju, saj sta slikarja celo religiozne figure oblekla v sodobno nošo, posvetni motivi pa pred nami razgrnejo tudi celo paleto opravkov, ki so zapolnjevali vsakdanjik zgodnjerenesančnih Flamcev.
Polona Balantič