Na razstavi Vsak s svoje strani, enaka usoda so na ogled postavljena dela Jana Pej Minga in Adela Abdesemeda, umetnikov, ki ju zaznamujeta različni osebnosti in osebni zgodovini, hkrati pa si delita izkušnjo izseljenca iz nezahodnega okolja, ki mora preživeti v globalni stvarnosti, ki jo narekujejo zahodnocentrični interesi. Razstavo, ki bo na ogled do 25. decembra, je postavil gostujoči kustos Hou Hanru.

Jan Pej Ming se je rodil leta 1960 v Šanghaju na Kitajskem, v Francijo pa se je preselil leta 1981, ko je imel Adel Abdesemed deset let in je živel v rodni Alžiriji. Abdesemed je prišel v Francijo leta 1995, ko se je Pej Ming že uveljavil kot zvezda francoske slikarske scene. V zadnjih letih je Abdesemed deležen vse večje pozornosti javnosti, eno osrednjih mest v svetu francoske umetnosti pa še vedno pripada tudi Janu Pej Mingu.

Za delitev skupne usode
"Oba umetnika se ukvarjata z umetniškimi in s kreativnimi dejanji, ki stremijo k izboljšanju človeške zavesti; zaradi tega delita enako usodo. In to je usoda, ki bi se jo morali vsi naučiti deliti in se ji zavezati zaradi umetnosti, ki nam jo ponujata," je v katalogu zapisal kustos Hou Hanru.

Podobe intimnega spomina
Slike Jana Pej Minga so bolj akcije kot zamrznjene strukture barv in oblik, na njih se pojavljajo ikonične osebe, ki so globoko vplivale nanj in njegove sodobnike, kot sta Mao Cetung in papež. Kot poudarja Hanru, tu ne gre le za podobe, ki so zaznamovale njegov spomin na javne prostore, v katerih prevladuje propaganda maoizma in drugih ideologij, ampak tudi glavne elemente, ki sestavljajo njegov intimni osebni spomin in domišljijo. Mingove slike pa še zdaleč niso slavljenje ali čaščenje upodobljenih, ampak so prav nasprotno provokativne, kritičine in celo subverzivne.

V slikarjevem delu je mogoče zaslediti povsem enako ekstatično čustvo ljubezni in bolečino. V zadnjem ciklusu Piratske zastave (prvič so bila dela cikla na ogled na bienalu v Sevilli) predstavlja sto zastav s črno-belimi akvarelnimi podobami trpečih obrazov otrok z območij, ki so jih prizadele vojne, ali žrtev drugih človeških norosti, ob njih pa je postavljeni lobanja in bankovec za en ameriški dolar.

Podobe transkulturne izkušnje
Umetnost Adela Abdesemeda zaznamujeta sistem spektakla in sistem moči, ki ga predstavlja, prek tega pa ponazarja biopolitično moč družbenih norm in tabujev. Ob svojem delu se poslužuje širokega razpona medijev, od risbe, videa, fotografije in performansa do instalacij, ob tem pa vedno ostaja ob močni in občutljivi vsebini radikalno minimalističen in neposreden. "Ta moč izhaja iz zelo radikalne in drzne mobilizacije ter presenetljivih kombinacij oblik, motivov in situacij, ki izhajajo iz umetnikove transkulturne izkušnje. Vedno se navezuje na vero v revolucijo, tako družbeno kot individualno," je še med drugim zapisal Hanru.

Za ljubljansko razstavo so izbrali dve Abdesemedovi deli: Najlažje je govoriti, kjer gre za nekajsekundni posnetek v zanki, ki prikazuje nogo, kako potepta mikrofon na cesti, in Rojstvo ljubezni, ki ga zaznamuje bližnji posnetek mačke, ki vsem na očeh žre majhno podgano. Hanru je deli opisal kot presenetljivi, nenavadno ironični in celo nasilni. Zaradi hladne distance, s katero sta posneti, postanejo dejanja še bolj kruto resnična in impresivna, kar gledalca še dodatno presune.