Samico kita so zaradi njene žalostne usode poimenovali po literarni junakinji Leonori, gre pa za največjo novodobno žival, ki je bila kadar koli najdena na območju današnje Slovenije. Odprtje razstave, ki je zastavljena kot kriminalka, bo v petek 16. septembra, na ogled pa bo vse leto.

Redek obisk kita v našem delčku Jadrana
Veliki kiti v Jadransko morje zaidejo le poredko, saj je le majhen in razmeroma plitev zaliv Sredozemskega morja, zato je Leonorina zgodba toliko bolj posebna. Že najdba mrtve samice brazdastega kita 10. marca 2003 v Piranskem zalivu je vzbudila veliko zanimanje javnosti. V času najdbe je truplo že razpadalo, zato se je Prirodoslovni muzej Slovenije odločil, da ohrani samo skelet.

Pridobitev okostja iz 13,2 m dolgega in približno 11 ton težkega trupla je zahtevna naloga, s kakršno se slovenski strokovnjaki do zdaj še niso spopadli. Odločili so se, da truplo potopijo na morsko dno in ga prepustijo naravnemu razkroju. Vodstvo in strokovnjaki Prirodoslovnega muzeja Slovenije so s precej napora v enem samem dnevu pridobili soglasja ministrstva za okolje in prostor, ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ministrstva za zdravje in ministrstva za transport in komunikacije. Ministrstvo za kulturo je brez oklevanja zagotovilo dodatna sredstva. Dela so zaupali potapljaški ekipi pokojnega Uga Fonde, ki je nemudoma začela priprave.

Potapljači nazadnje na površje dvignili lobanjo
Za kitovo truplo je bilo treba najprej sešiti veliko mrežo, v katero so zavili ogromno telo, da se po razkroju mesa ne bi izgubila nobena koščica. Pripraviti je bilo treba velike betonske bloke, s katerimi so pozneje obtežili truplo. Ker huda burja ni dovoljevala izvedbe akcije, so šele teden dni po najdbi truplo iz Luke Koper, kjer je bilo privezano ob obalo, odvlekli na odprto morje in ga v bližini izlitja piranske kanalizacije v globini približno 20 m potopili na morsko dno. Potapljaška ekipa je redno vsak mesec pregledovala situacijo. Avgusta so od kita ostale skoraj samo še kosti z vezivi in hrustancem. Večina razkroja je bila mikrobna, z drobnimi koščki tkiva so se hranile nekatere vrste rib in drugi morski organizmi.

Potapljači so prve kosti na površje dvignili po slabih štirih mesecih, čez dobrega pol leta pa še preostalo okostje. Nazadnje so konec maja 2004 na površje dvignili lobanjo. Muzejska tehnična služba je kosti razsolila v sladki vodi z dodatkom majhne količine klora. Nato so jih razmastili z organskim topilom. Krhke razmaščene kosti so utrdili z emulzijo in do jeseni 2005 je bilo celotno okostje shranjeno v muzejskih depojskih prostorih.

Razstava ob visoki obletnici muzeja
Eden izmed razlogov, da bodo okostje razstavili prav letos, je po besedah kustosa razstave Borisa Kryštufka tudi 190. obletnica ustanovitve Kranjskega deželnega muzeja, iz katerega izhaja tudi Prirodoslovni muzej Slovenije. Prvotno so načrtovali javno predstavitev okostja v avli nove stavbe, ki naj bi jo zgradili v Biološkem središču pod Rožnikom, vendar se izgradnja nove stavbe muzeja nenehno prelaga.

Razstava po besedah vodje razstavnega projekta Staše Tome na poučen, zanimiv in tudi zabaven način predstavlja vrsto dejstev o kitih in njihovi ogroženosti. Sam scenarij razstave je zasnovan kot kriminalka s podnaslovi: Najdba orjaškega trupla, Kdo je bila mlada Leonora?, Videli so jo živo!, Kaj pa njeno sorodstvo?, Jo je pogubila lakota ali je postala žrtev človeka? in Uganka ostaja nerešena.

Za otroke strip tudi z Leonorino zgodbo
Razstavo spremlja katalog z naslovom Brazdasti kit Balaenoptera physalus v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, ki presega okvir klasičnega razstavnega kataloga. V njem so predstavljeni kiti kot živalska vrsta, kiti v geološki zgodovini, kiti v severnem Jadranu, posebna pozornost pa je namenjena brazdastemu kitu, njegovi razširjenosti, številčnosti, ogroženost ter načinu življenja. Predstavljen je tudi postopek pridobitve okostja in prepariranje, v zadnjem poglavju Kiti v zbirki Prirodoslovnega muzeja Slovenije pa je opisanih šest primerkov posameznih delov kitov in delfinov, ki jih hrani Prirodoslovni muzej.

Otrokom in mladini je namenjen strip z enakim naslovom, kot ga ima razstava: Skrivnostna smrt mlade Leonore in podnaslovom Ljubezenska zgodba s primesmi kriminalke, ki temelji na resničnih dogodkih.