McCurry, v Filadelfiji rojeni "državljan sveta" in svetovno znani fotograf, se je namreč leta 1989 za National Geographic lotil fotoreportaže Jugoslavije (od vseh kotičkov nekdanje skupne domovine mu je bila najbolj všeč menda prav Slovenija, kot je na dušo popihal zbranim na današnji tiskovni konferenci pred svečanim odprtjem razstave njegovih fotografij na Ljubljanskem gradu). Za poskusni prelet Blejskega jezera je najel ultralahko letalo - in z njim strmoglavil naravnost v vodo. "Bilo je februarja, voda je bila neskončno mrzla, nič nisem videl in nisem si znal odpeti varnostnega pasu," se spominja McCurry. "Ne razumite me narobe, to so čudoviti kraji, ampak takrat se mi je zazdelo, da bo to pa res brezvezna smrt." No, na srečo se ni končalo tako usodno: reševalci so iz vode potegnili ne samo fotografa, ampak tudi njegovo opremo in torbo s štiri tisoč dolarji gotovine, ki jih je nato sušil na pokrovu avtomobila.

In če je McCurry sam pretaknil že skoraj vse kotičke sveta - živi sicer v New Yorku, a je vsako leto na poti kar osem mesecev -, je še do več ljudi prispela njegova najslavnejša fotografija (pa ne samo njegova: obraz afganistanskega dekleta iz leta 1984, ki ga zaradi podobne kompozicije kot pri da Vincijevi mojstrovini nekateri imenujejo afganistanska Mona Liza, velja za morda najbolj prepoznaven fotografski portret vseh časov).

Podoba deklice, ki je bila takrat, ko je fotografija nastala, stara 12 let, je na naslovnici revije National Geographic preplavila svet. McCurry je tedaj le izkoristil redko priložnost, da fotografira podobo afganistanskega deklice, ta pa je s prodornim pogledom in rdečim pokrivalom postala simbol dogajanja v Afganistanu in na splošno položaja beguncev po vsem svetu. Leta 2002 jo je po večkratnih poskusih McCurry končno našel - menda po zaslugi gole sreče, kot je priznal v Ljubljani, saj ni vedel niti njenega priimka niti tega, kateremu plemenu ali vasi pripada - in jo fotografiral še enkrat.

30-letna Šarbat Gula se je menda zelo dobro spomnila, da jo je McCurry nekoč fotografiral, saj se ji je to zgodilo le nekajkrat v življenju, svojo fotografijo pa je prvič videla prav ob vnovičnem srečanju leta 2002. Sama sicer ni razumela vsega "cirkusa", ki so ga okrog nje zganjali - nenazadnje je nepismena, nikoli ni hodila v šolo in le redko zapusti svoj dom - a dejstvo, da je zanimanje zanjo še danes tako veliko ("Še vedno mi redno piše ogromno ljudi, ki bi jo radi spoznali, ki so jo naslikali ali o njej napisali kako pesem."), dokazuje, da sta Šarbat in McCurry pred skoraj tridesetimi leti skupaj ustvarila več kot "le" fotografijo.

McCurry, ki ga "določeni ljudje iz tega ali onega razloga preprosto fascinirajo", skuša s svojimi portreti iz življenja izluščiti nekakšen skupni imenovalec človečnosti: "Pokazati skušam, da imajo ljudje, pa naj bo to v Tibetu ali v Sloveniji, enake sanje in upe."

9/11: Ko se fronta preseli na domači prag
Leto, preden je drugič našel svoje afganistansko dekle, se je McCurry 10. septembra 2001 vrnil z daljše naloge na Kitajskem in se tako že naslednji dan znašel do vratu v še eni tragični zgodbi - tokrat taki, ki je prizadela njegovo domovino. Njegova reportaža o točki nič, ki je nastala 11. septembra, je pričevanje, posvečeno herojstvu in plemenitosti prebivalcev New Yorka: "Čutil si vso grozo in v trenutku tudi instinktivno dojel, da naša življenja ne bodo nikoli več taka kot prej." Sam ima danes v spominu predvsem svoj občutek nejevere. Nekako si ni mogel dopovedati, da se to, kar se odvija pred njegovimi očmi, tudi v resnici dogaja. "Edino, česar sem se zavedal, je bilo, da sem fotograf in da je treba to tragedijo dokumentirati. V spominu mi je ostalo tudi, kako so nas, fotografe, takrat obravnavali policisti in gasilci: zelo jezno in čustveno so nasprotovali temu, da bi se po pogorišču motal kdo s kamero ali fotoaparatom. Trdili so, da gre za prizorišče zločina."

Fotograf, ki se ne boji vplesti v dogajanje
No, McCurryju nihče ne more očitati, da je samo nevpleten opazovalec pretresljivih tragedij: nenazadnje je tudi na čelu organizacije, ki gradi hiše in nudi dobrodelno pomoč različnim državam v Aziji. Posebej blizu mu je tudi osrednji Afganistan, ki je po njegovem mnenju še bolj prepuščen samemu sebi kot drugi deli dežele. Njegova organizacija zato k vzpostavljanju šolskega sistema pripomore s financiranjem učbenikov, šolskih potrebščin in plač za strokovno osebje. Nenazadnje se bo McCurry v Sloveniji po zaključku svoje razstave 23. septembra udeležil tudi dobrodelne večerje, na kateri bo nekaj najbogatejših ljudi na svetu (denimo najbogatejši Rus, železarski tajkun Vladimir Lisin, in Fayez Al Nassar, ambasador okoljevarstvene organizacije Good Earth Power); z zbranim denarjem bodo skušali pripeljati poškodovane afganistanske otroke na rehabilitacijo v Soči.

Včasih si McCurry seveda vzame tudi oddih od vojnih žarišč: letos je denimo prav on tisti fotograf, ki mu bo pripadla sladka dolžnost, fotografirati 12 slavnih lepotic za razvpiti Pirellijev koledar. S tem bo vstopil v "klub" izbrancev, v katerem so Richard Avedon, Mario Testino, Herb Ritts, Patrick Demarchelier, Karl Lagerfeld in drugi.

"Hrana za podzavest"
McCurryjeve fotografije so zelo natančno določene že vnaprej in pričajo o zelo konsistentnem opusu, je prepričan njegov stanovski kolega, popotnik in fotograf Arne Hodalič. Danes je njegovih posnemovalcev ogromno, sam pa ostaja narekovalec trendov in eden največjih ambasadorjev National Geographica. Je fantastično vztrajen delavec, ki tudi pri ne več rosnih letih ohranja neskončno veliko energije za fotografije, še meni Hodalič.

"Mislim, da se lahko od njega ogromno naučimo. Kot fotograf ne verjamem v talent, temveč predvsem v podzavest mladih fotografov, ki si jo je treba polniti tako s klasičnimi fotografskimi podobami kot s podobami iz zgodovine umetnosti, in tako pride na dan talent iz podzavesti. In McCurry je gotovo eden izmed tistih, s čigar fotografijami si moramo podzavest maksimalno napolniti."