Z distanco časa so njegove fotografije toliko bolj začele 'vibrirati', nikoli prej jih nisem videl kot celoto. Imel je vizijo, ki je ne premore vsakdo.
V 80. letih, na začetku svoje fotografske kariere, ki je predstavljena v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC) Tivoli, je Delorenzo Omahen sledil prizorom na alternativnem umetniškem prizorišču. Predvsem je skušal zaznamovati zanimive trenutke v teku plesnih in gledaliških predstav ter performansov. Takrat je iskal element statičnega v dinamičnem dogajanju. Kasneje, po srečanju z Jožetom Galetom, ga je prevzela fotografija arhitekture, torej fotografija statičnih elementov. In tedaj je jedro njegove fotografije postalo iskanje dinamičnega v statičnem.
Natančno 'kadriranje' kompozicijeNe glede na to, kakšen prizor lovi z objektivom, pa delo Delorenza Omahna opredeljujeta likovni perfekcionizem in 'kadriranje v izrezu', s katerima ustvarja skoraj abstraktno kompozicijo. V devetdesetih je Igor Delorenzo Omahen slovensko fotografijo zaznamoval tudi kot organizator predstavitev slovenskih fotografov doma in v tujini.
Česar dugi ne opazijo
Če njegove kariere ne bi prekinila prezgodnja smrt, bi Igor Delorenzo Omahen morda že prešel k novi tematiki. Njegovo delo prežema pestrost kot posledica žanrske raznolikosti, ki je bila očitno eno od vodil njegovega ustvarjanja.
Zanimanje za različne žanre izpostavlja fotografovo odprtost za opazovanje različnih vidikov vidnega sveta in njegovo željo po raziskovanju teh vidikov. Zato ne bomo 'ustrelili kozla', če rečemo, da je bil tokrat predstavljeni fotograf subtilen opazovalec sveta, zaradi česar mu je uspelo opaziti tudi forme, ki ostanejo očem običajnih ljudi skrite. Te forme so zanimive konstelacije predmetov, teksture materialov in igre svetlobe. Včasih se pojavijo le za trenutek, a jih pozoren fotograf vendarle uspe 'uzgodoviniti' in tako rešiti pred izgubo v času.
Zahtevna naloga postavljanja 'spomenika' prijatelju
Z razstavo v MGLC-ju se Žiga Koritnik spominja prijatelja in sodelavca, ki mu je pravzaprav sam naložil nalogo, postaviti razstavo v njegov spomin. Seveda tega ni izrazil neposredno. Ko je že vedel, da ga bolezen ne bo več spustila iz svojih krempljev, je Delorenzo Omahen Koritnika imenoval za 'prvega namestnika' in mu prepustil skrb za ves material, ki ga je posnel, obenem pa je izrazil željo, da bi nekoč postavil razstavo njegovega dela.
O svoji nalogi je Žiga Koritnik zapisal: "Naložil mi je veliko odgovornost in delo, ki se ga nisem mogel lotiti do pred par meseci. Fotografije so čakale v nekaj velikih škatlah v mojem ateljeju, urejene po Igorjevem sistemu. Veliko zanimivega je še ostalo v mapah. Tako je nastala pričujoča razstava."
Z distanco časa so njegove fotografije toliko bolj začele 'vibrirati', nikoli prej jih nisem videl kot celoto. Imel je vizijo, ki je ne premore vsakdo.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje