Živkovič, čigar fotografija v zadnjem desetletju tematsko kroži okrog industrijske dediščine, razstavlja v Cankarjevem domu. Pod naslovoma Vrata in Zadnja izmena so predstavljene fotografije delovnega okolja rudarjev in sveta nad rudniškimi rovi. Antonia Živkoviča ne zanima toliko arhitektura te specifične industrijske dediščine. Bolj ga zanimajo zgodovina rudarstva, socialne razsežnosti te gospodarske panoge in zgodbe posameznih rudarjev. Fotografija tako ni več le sredstvo podajanja površinskih vtisov o določenem okolju, pač pa postane pravo narativno sredstvo. Oziroma vsaj poskuša postati.

Vzpostavljanje stika s preteklostjo
Čeprav so fotografije nastale v zdajšnjem času, pa so te obenem tudi dokumenti življenja v neki pretekli dobi, saj je rudarstvo pri nas gospodarska panoga v usihanju in številni objekti na Živkovičevih fotografijah niso več v uporabi. Pridih pripadanja preteklosti še stopnjuje specifičen način toniranja fotografij. Antonio Živkovič je uporabil tehniko, sicer značilno za fotografe starejših generacij, in tako vzpostavil stik z 19. in 20. stoletjem, ko je bilo rudarstvo pri nas ena najpomembnejših panog primarnega gospodarskega sektorja.

Žanrska in tematska dvodelnost razstave
Obeh serij fotografij ne ločuje le različnost miljeja, ki ga upodabljata. Pomembna je tudi razlika v fotografskem žanru. Če gre pri ciklu Vrata za fotografije objektov, ki pomenijo ločnico med svetlobo in temo, torej za bolj ali manj arhitekturno fotografijo, gre pri ciklu Zadnja izmena pravzaprav za reportažno fotografijo, ki prikazuje delo rudarjev.

Leta 1962 v Novem mestu rojeni Antonio Živkovič razstavlja od leta 1989. Od tedaj je postavil 19 samostojnih razstav, na katerih je bilo predstavljenih devet ciklov. Njegove fotografije pa so bile tudi del več kot 40 skupinskih postavitev.