Oglas
Avtor sploh prve fotografske razstave v ustanovi je namreč povezal motive starih likovnih mojstrov in kruto življenje v revnem in nevarnem predelu londonskega Hackneyja. Na fotografskih dokumentih iz serije Living in Hell je Tom Hunter upodobil cestne pretepe, samomorilce, posilstva in "rdeče" klube in na nenavaden način opozoril, da tudi dela starih mojstrov niso bila apolitična.
Večina Hunterjevih del se kompozicijsko naslanja na eno od starejših platen. Njegovi prizori politične problematike življenja v zloglasnih četrtih velemest tako rišejo vzporednice med političnim govorom sodobnih umetnikov in starih slikarskih veličin. Kot primer je Hunter izpostavil portrete vsakdanjega življenja flamskih mojstrov: "Kar so stari flamski mojstri naredili, je bilo zelo revolucionarno za tedanji čas – slikanje običajnih ljudi namesto princev je bilo nezaslišano in močno politično."
********* pekel na starih slikah
Da bi se ljubitelji umetnosti končno zavedali močno politiziranega značaja stare likovne umetnosti, je Hunter v sodelovanju s kustosi ob svoja dela postavil podobe umetniških virov, iz katerih je "srkal" motive. Tudi tisti, ki ob obisku galerij običajno le vzklikajo: "Oh, kako lepe poteze, kako čudovite barve! Le koliko bi to stalo?" naj bi sedaj spoznali pravo resnico starih slikarij. Tako kot Hunterjev prijatelj, ki je ob primerjavi fotografij in njihovih virov dejal: "******** pekel, ponazarjajo posilstva, ukvarjajo se z umori, tam je posilstvo, tam je obglavljenje …"
Pa tudi tiste Hunterjeve fotografije, katerih kompozicijo je fotograf zasnoval sam, ne zanikajo vplivov starejših likovnih izvirnikov. Če dela ne posnemajo kompozicije, pa jih z renesančnimi, baročnimi, klasicističnimi in drugimi platni povezuje podobnost v uporabi svetlobe ali pa preprosto podajanje motiva, ki sporoča eno od večnih življenjskih resnic.
Redni bralec časopisov
Stari mojstri pa niso edini vir navdiha Toma Hunterja. Drugi ni prav nič zgodovinski in njegovim delo podari aktualnost in drznost. Naslove svojih del je Hunter "ukradel" iz naslovov dnevnega časopisja; natančneje s strani, ki popisujejo črno kroniko v Hackneyju. Umetnost Toma Hunterja je tako obenem svetovljanska in izrazito lokalna. Lokalnost je še podkrepil z izbiro svojih modelov. Pozirali so njegovi prijatelji in znanci iz Hackneyja, ki so tako kot avtor fotografij izkusili kruto realnost življenja komaj lučaj od bleščečega središča Londona.
Zbiratelj ščurkov
Čeprav Tom Hunter zatrjuje, da nikoli ne načrtuje svojega dela: "Stvari kar same ob pravem času "padejo" na svoje mesto," pa so mu priprave na nekatere posnetke vzele veliko časa. Scena, na katero postavi prizor, je namreč ravno tako močna nosilka sporočila kot sama figura, ki zajema osrednji del fotografije. Samo za naslovno fotografijo Living in Hell je Hunter skoraj na novo opremil stanovanje. V sobe prijateljevega stanovanja je "nanosil" raznovrstno pohištvo, ki ga je nakupil po londonskih bolšjih sejmih, na stene pa je z bucikami pribil 150 mrtvih ščurkov. Že samo zbiranje trupelc za fotografijo, ki posnema prizor iz slike bratov Le Nain štiri figure pri mizi – slika iz 17. stoletja je portret obubožane družine – je Hunter "zapravil" kar nekaj ur.
Nekdanji sovražnik umetnosti
Tom Hunter je živi dokaz, da se sovraštvo kaj hitro lahko prelevi v ljubezen. Sin slikarke in učitelja umetnosti je kot otrok iz srca sovražil umetnost. Starši so ga namreč »vlačili« po razstavah popolnoma absurdne, sporočilno revne in nepolitične umetnosti 60. in 70. let, ki jo Hunter še danes opisuje z izrazi: pretemcioznost, dolgčas, povod za klepete pripadnikov srednjega razreda. Pri šestnajstih je zapustil šolo in se preživljal kot "kirurg dreves". Na londonski kolidž tiska (London College of Printing) se je Hunter vpisal bolj po naključju in še danes zagotavlja, da sovraži večino sodobne umetnosti.
Predvsem tiste, ki v duhu poudarjanja sporočila zanemarja estetsko plat. Estetika je namreč za Hunterja še vedno ključni element vsakega umetniškega dela. Morda je ravno to ključ, ki mu je odprl vrata v Narodno galerijo, ki doslej še nikoli ni gostila fotografske razstave. Tradicionalisti se zgražajo, saj naj bi s to potezo galerija izgubila nekaj svoje svetosti, in razstava, na katero se je Hunter pripravljal kar dve leti, je očitno znak, da se tudi najbolj tradicionalne umetniške ustanove ne morejo več upirati izrekanjem priznanja delom nekaterih sodobnih umetnikov.
Razstava bo na ogled od 7. decembra 2005 do 12. marca 2006.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje