Hiperrealistična silikonska replika Francove glave, ki je opremljena s pravimi človeškimi lasmi in ima na nosu posajena sončna očala (brez enega stekla), je "interaktivna" skulptura: ko ji obiskovalci odmerijo kroše, se njen vzmetni podstavek začne gugati. "Zdelo se mi je, da bi kaj takega koristilo vsem, ki so bili v prejšnjem režimu preganjani, pa zato nikoli niso dobili kakega povračila - boksarska vreča bi jim ponudila nekakšno katarzo," je o svoji sicer precej nazorni ideji povedal Merino. "Vsaj to lahko narediš, spraviš jezo iz sebe, česa več pa v Španiji tako ali tako ne boš dobil." 36-letni umetnik je pripadnik mlade generacije ustvarjalcev, za katero nekdanja vojaška diktatura (1939-1975) ni več tabu.

General na hladnem
Merino si je s Fundacijo Franco sicer navzkriž prišel že v preteklosti; letos poleti je dobil tožbo okrog še ene izmed svojih umetnin, Always Franco (v tistem primeru je šlo za celotno figuro Generalísima, zaprto v hladilnik.) Fundacija je za postavitev Always Franco izvedela, ko jo je umetnik februarja lani razstavil na madridskem sejmu Arco.

Tehtna kritika ali primitivna žalitev?
Fundacija, zadolžena za ohranitev dediščine neusmiljenega diktatorja, je novembra proti njemu vložila novo pritožbo. "Šikaniranje in žalitve niso v nobeni državi zavarovani kot pravice," je v izjavi za javnost povedal podpredsednik fundacije, Jaime Alonso. "Sploh pa je vse skupaj neokusno: na stojalu bi čisto lahko bil moj oče, z impliciranim vabilom, naj mu ljudje zlomijo nos, boksnejo v glavo ... Taka povprečnost in vulgarnost nista vredni civilizacije."

Fundacija najverjetneje tudi tokrat s pritožbo na sodišču ne bo bistveno uspešnejša kot z Always Francom: takrat se je razsodba glasila, da skulptura ne onečašča ugleda oz. spomina na zgodovinsko osebnost, pač pa je kritično delo, ki poziva k razmisleku. Po tisti razsodbi je iz fundacije med drugim prišel komentar, da bi se "taki gospodje (kot je umetnik, op. n.) morali zglasiti pri psihologu ali psihiatru, da bi se ugotovilo, kakšno mentalno bolezen imajo".

Inštalacija Punching Franco je bila prvič razstavljena novembra, ko je v Madridu v okviru Konference proti Francu (Jornadas contra Franco) razstavljal Kolektiv protifašističnih umetnikov. Rdeča nit srečanja je bila njihova teza, da Španija "še vedno ni sposobna z distanco gledati na pogubne posledice vojaške diktature, ki je imela državo v krempljih 40 let".

Nerazčiščen odnos do preteklosti
Merinov odvetnik v povezavi z novo tožbo opozarja, da skušajo tožniki z novo pravdo "zopet kratiti pravice, ki jih moji stranki zagotavlja španska ustava, torej pravico do svobode izražanja in umetniškega ustvarjanja". To po njegovem mnenju dokazuje, da "v Španiji še vedno obstaja tabu", prav tako pa obstajajo "tudi politiki, ki še vedno branijo to figuro". Merino ob tem opozarja na odločitev španskega pravosodja, da na podlagi zakona o amnestiji iz leta 1977 ne bodo raziskovali zločinov frankizma, in na odvzem funkcije sodniku Baltasarju Garzónu, ki je prav to skušal začeti.