Kioske K67, ki so poleg iskrinega telefona in stola Rex morda najbolj znan dosežek slovenskega oblikovanja, je daljnega leta 1966 uvedel slovenski arhitekt in oblikovalec Saša J. Mächtig. Njihova prednost je bila od nekdaj večnamenskost - pa najsi bo to stojnica za hamburgerje, prodajalnica lističev za loto, postojanka pobiralca parkirnine ali pa preprosto trafika. Očitno pa je moralo miniti 40 let, da je nekdo v dobri stari K67 naselili še - umetniško galerijo.

Kukavičje jajce s Poljske
Na idejo so prišli v Weimarju (in gotovo ni naključje, da je bil Weimar pred padcem berlinskega zidu pod okriljem NDR in kot tak bliže socialistični estetiki in bivalni kulturi). Treba pa je omeniti, da osebje univerze Bauhaus svojega primerka ni prišlo iskat "k viru", ampak so ga pripeljali s Poljske.

Avgusta se seli na sever
Vrnitev znamenitega kioska v Weimar ni le zaznamovanje njegovega 40. rojstnega dnev ampak tudi del priprav na mednarodno razstavo moderne umetnosti Documenta, ki jo Nemci prirejajo vsakih pet let. Zato bodo K67 avgusta tudi preselili v Kassel, kjer se bo odvijala Documenta 12.

Razkrinkanje zlatega teleta arhitekture?
Zdaj so ga postavili naravnost pred vhod v univerzo. "V vzhodnoevropskih mestih ti kioski pomenijo komunikacijske točke," razlaga Markus Schlaffke, eden od organizatorjev. "In ta pomen smo simbolično prenesli v Weimar. Bauhaus je tukaj nekakšna meka vrhunskega oblikovanja in hoteli smo jo soočiti z malim, neuglednim kioskom. Vlamljamo vrata slonokoščenega stolpa, da bi študente prisilili k temu, da bodo mislili s svojo glavo." Schlaffke je tudi že izrazil željo, da bi Saša J. Mächtig, ki je star 66 let in živi v Ljubljani, prišel v Weimar, osebno obiskat kiosk.

Primerek je romal tudi v MoMo
Leta 1968 se je začela serijska proizvodnja kioskov (prva razstava prototipov je bila v Ljutomeru), že aprila 1970 pa je K67 obravnavala angleška revija Design magazin - s člankom Low life from the streets. Kot posledico te objave ga je Muzej moderne umetnosti iz New Yorka vključil v svojo kolekcijo oblikovanja 20. stoletja. V zgodnjih devetdesetih je Imgrad Ljutomer proizvodnjo K67 zaradi radikalnih sprememb v slovenskem gospodarskem sistemu ustavil.

Ana Jurc