Katarina Brešan, kustosinja Goriškega muzeja za umetnostno zgodovino, je ob Černigojevi razstavi povedala: "Umetniku, ki ga poznamo predvsem po najslavnejšem, konstruktivističnem obdobju, smo se tokrat poklonili s poznejšimi deli, v katerih pa ravno tako izstopajo avantgardne ideje, ki se jim ni nikoli odpovedal."

Likovni razvoj Avgusta Černigoja je bil v povojnih petdesetih letih zelo intenziven in raznolik. Kakor je zapisal Lev Menaše, se namreč pri njem, poleg klasičnih »zaporednih« ustvarjalnih obdobij, srečujemo tudi z »vzporednimi«. V takšno sodi obsežna serija grafik, ki so nastajale v drugi polovici prejšnjega stoletja, na katerih prevladuje ženska figura.

Ženski akt pri Černigoju
Brešanova je v spremni besedi k razstavi na gradu Kromberk zapisala: »Černigoj je ves čas ustvarjal v različnih grafičnih tehnikah, od zgodnjih ekspresionističnih lesorezov, preko konstruktivističnih linorezov, vse do poznejših jedkanic in suhih igel. V 50. letih se je začel, najprej v risbi, posvečati ženskemu aktu. Klasično človeško figuro je začel reducirati na osnovne poteze in razgrajevati na način postkubistične mrežne delitve. Telo je poenostavil skoraj do znaka, kar mu je odprlo celo vrsto novih kompozicijskih možnosti na temo ležeče in sedeče ženske figure.«

Ženska kot konstruktivni simbol
V Černigojevem ustvarjalnem razvoju je, po besedah Petra Krečiča, nastopil trenutek, ko je njegov nekdanji konstruktivistični nazor spet lahko postal pobuden, vendar ne v prvotni obliki. »Če je v prejšnjih letih risal žensko figuro s kar se da koncentriranim jezikom perorisbe ali risbe, je zdaj to lastnost ohranjal, le da je figuro povsem geometrično shematiziral prav do konstruktivnega simbola. Učinek shematičnosti je poudarjal bodisi z enopotezno risbo bodisi z močno poudarjeno debelo črno črto, tako da se figura v igri črnin in belin skoraj izgubi in se pred očmi pojavi uravnotežena dekorativna celota. Do sem vodi nešteto prehodov z risbami, akvareli in temperami žena pri mizi, v razgibanih notranjščinah …«

Med erotiko in grotesko
V Černigojevem izrazu se je pojavila dvojnost, ki je po eni strani težila k predmetni resničnosti, po drugi h konstruktivistično zastavljeni abstraktni podobi. Slednjo sicer sestavljajo prepoznavni deli človeškega telesa, vendar se tu generirajo povsem novi in samostojni dekorativni učinki, na pol poti med erotiko in grotesko. Lev Menaše ugotavlja, da ta dela »zaznamuje nemalokrat že kar manično natančna simetrija, ki človeške like na skrajni stopnji spreminja v robote …«

Ženska figura kot provokacija
Ženska telesa, ki, razdeljena na dele in ponovno sestavljena, tvorijo vsakič drugačne geometrične kompozicije, Černigoja ne zanimajo zaradi njih samih. Po mnenju Petra Krečiča jih upodablja predvsem kot likovne strukture, gradiva za novo celoto in ne kot metode reševanja likovnega problema figure. »Tega ne spremeni niti dejstvo, da je figura zelo učinkovita in kar neogibna likovna sestavina v kompozicijah, ki naj gledalce šokirajo, sprovocirajo in pretresejo. In provokacija je bila Černigoju vedno pri srcu. Ne zaradi nje same, pač pa zato, ker je z njo vsakič na novo postavljal gledalca pred vprašanja, ki so terjala od njega takšno ali drugačno opredelitev. Poglavitni cilj Černigojeve provokacije je bil prvotno v tem, da bi občinstvo dojelo likovne zakonitosti 20. stoletja.«