Kot je dejal avtor razstave Mihael Glavan iz NUK-a, je bila prav to glavna razlika med pesnikom izpod Krna in Francetom Prešernom, ki je ustvarjal dela na visoki umetniški ravni. Gregorčič je pesnik pristnega slovenskega domoljubja, kar je povezano tudi s parlamentom naše države, o katerem je lahko le sanjal in pel, je na odprtju dejal Glavan, ki sta mu pri postavitvi pomagala Vesna Vidmar in Milan Štupar.

Sušnik razočaran nad majhno pozornostjo kulturi
Pomembno družbeno-kulturno vlogo pesnika, od čigar smrti je lani minilo 100 let, je priznal tudi predsednik državnega sveta Janez Sušnik. Ta je na odprtju spomnil na trud, ki ga ta ustanova vlaga v čim večjo prepoznavnost domače kulture, kar po njegovem mnenju dokazuje tudi odziv na Glavanovo pobudo za razstavo. Sušnik sam pa je ob tem tudi dejal, da je razočaran nad slovensko proračunsko politiko, ki naj bi premalo pozornosti posvečala zelo bogati kulturni dediščini.

Nanjo pa ne pozablja dokumentarna razstava Večno življenje Gregorčičeve poezije, ki jo sestavlja 16 panojev. Obiskovalce postavitve prek pesnikovega življenja in ustvarjanja popelje rokopisno, tiskano in slikovno gradivo, ki se začenja leta 1844 na Vrsnem pod Krnom, sklene pa leta 1906 v Gorici, ki je lani pesniku postavila tudi spomenik.

Gregorčič od Vrsnega do Gorice
Panoji obudijo znanje o Gregoričiču, ki ga vsaj nekaj osvojijo že osnovnošolci: da je Gregorčič po maturi želel študirati klasično filologijo, a se je tako kot številni drugi obetajoči intelektualci zaradi pomanjkanja sredstev usmeril v bogoslovje. To pa mu ni prineslo sreče in duhovnega miru, saj je bil vse življenje razklan med duhovniških in posvetnim življenjem. Razkol je še povečala ljubezen do Dragojile Milek, ki jo je srečal kot kaplan v Kobaridu in ki je postala simbol za njegovo razklanost. Prav dvom o pravilni poklicni odločitvi preveva številna dela goriškega slavčka, ki ni sledil smernicam, ki jih je postavilo tedanje evropsko pesništvo, in je ostal zvest predromantiki in romantiki.