To mnenje glavnega arhitekta Tretjega rajha mi je zaupal Wolfgang Pehnt, eden izmed kustosov razstave o arhitektu Hansu Poelzigu, ki je bila jeseni na ogled v Berlinu, zdaj pa so jo postavili še v nemškem arhitekturnem muzeju v Frankfurtu. Poelzig (1869-1936) velja za pomembnega nemškega ekspresionističnega arhitekta, bistven je tudi njegov prispevek k arhitekturi nove stvarnosti (Neue Sachlichkeit). Znan je po svojem tako imenovanem 'Materialstilu', katerega bistvo je pozornost, namenjena uporabi materiala, ki postane nosilec estetike.

Organski monumentalni ekspresionizem
Ta je sicer pri Poelzigu zelo izčiščena. Njemu lasten je bil namreč monumentalni in izrazito plastični slog z velikimi skoraj okornimi, a - naj se sliši še tako protislovno - obenem elegantnimi elementi. To je bil slog, ki je zaradi pogosto uporabljenih zaobljenih oblik spominjal na bolj organsko različico avantgardnega konstruktivizma v arhitekturi in ki je bil obenem izrazito moderen; nekakšno umirjena uresničitev estetike iz filma Metropolis. Zato tudi ni presenetljiva sodba Alberta Speera, da bi Hitler in njegovi podaniki storili še kako prav, če bi gradnjo nove Nemčije, še posebno nove prestolnice Germanie, zaupali Poelzigu ali Poelziga vsaj naredili za Speerovega sodelavca.

Vztrajanje v Nemčiji, okuženi z nacizmom
A to se ni zgodilo. Poelzig, ki je od leta 1920 v Berlinu deloval tudi kot profesor, je namreč postal žrtev nacionalsocialističnega režima. Izvor hudih pritiskov na Poelziga delno ostaja uganka. Drži sicer, da je Poelziga nekoliko 'vleklo' k socializmu, pojavljale pa so se tudi domneve, da je arhitekt delno judovskega rodu. O njegovem očetu namreč uradno ni bilo nič znanega. Njegovemu delu pa nihče ni mogel očitati izrojenosti; kvečjemu je ustrezalo ljubezni do megalomanije, značilni za naciste. Pritiskom navkljub Poelzig ni sledil številnim svojim kolegom - med njimi je bil tudi sloviti Mies van der Rohe - v emigracijo; ostal je v domovini in šele leta 1936 je začel razmišljati o umiku v Turčijo. Vendar je njegovo namen prehitela smrt.

Vrhunski primer ekspresionizma v filmu
Tudi 'moratorij' na občudovanje Poelziga, ki so ga odredili nacisti, je nekoliko pripomogel k temu, da je Hans Poelzig danes precej manj znan kot na primer Peter Behrens in Theodor Fischer, s katerima si je na začetku kariere delil naziv vizionarja v arhitekturi. A od Behrensa in Fischerja se je Poelzig razlikoval že takrat.

Nikoli ni namreč postal popoln "tehnicist", v duhu modernizma. Imel je prebujno domišljijo, o kateri danes pričajo njegovi akvareli, skice za skoraj pravljične objekte in prave urbanistične ureditve ter tudi scenografski in filmski projekti. Med zadnjimi zagotovo najbolj izstopa vrhunski ekspresionistični film Der Golem, wie er in die Welt kam (Golem, kakršen je prišel na svet) režiserjev Paula Wegenerja in Carla Boeseja. 86-minutna produkcija o rabinu Löwu, ki sluti, da se bo nad praški geto zgrnila velika nevarnost, velja za klasiko grozljivega žanra v nemem filmu.

Kje si je mogoče ogledati Poelziga?
Na tem mestu velja seveda omeniti, kje lahko danes še vidimo Poelzigovo arhitekturo, pri kateri arhitekti še danes občudujejo izjemen način organskega prehajanja enega gradbenega bloka v drugega in mojstrsko členjene fasade, kateremu so nekateri pripisali celo ustvarjanje iluzije vibriranja pročelja. Kot Poelzigovo največjo mojstrovino pogosto omenjajo stavbo Haus des Rundfunks, danes sedeža radia in televizije Berlin-Brandenburg (RBB), pomembni pa so še sedež univerze J. W. Goetheja v Frankfurtu na Majni, poslovna stavba v Vroclavu, vodna zapornica Klingenberg na Saškem in kompleks na trgu Roze Luxemburg v Berlinu oziroma kino Babylon.

Največji sloves v evropskem kulturnem prostoru pa si je Poelzig zagotovil z velikopoteznim načrtom za preureditev velikega gledališča (Großes Schauspielhaus) v Berlinu. Dvorano, ki je eden najimenitnejših primerov ekspresionizma v arhitekturi, so Berlinčani zaradi zanimivih visečih oblik na stropu poimenovali votlina s kapniki (Tropfsteinhöhle).

Polona Balantič