Na razstavi z naslovom Histerija in njeni dve prijateljici - tako se je imenovala tudi krstna predstavitev Irwinov - so na ogled postavljena pretežno nova dela, ki so del cikla slik Irwin Ikone, slike v nastajanju. Razstava je obenem tudi nadaljevanje razstavnega projekta Irwin: Retroprincip 1983-2003, katerega segment je bil lani predstavljen v berlinski Künstlerhaus Bethanien in v Karl Ernst Osthaus v Hagnu, letos pa še v Muzeju moderne v Beogradu.

Vplivi suprematistične umetnosti
V delih skupine Irwin se vedno znova pojavljajo motivi križa, sejalca, Maleviča med obema vojnama, jelena in skodelice, glede na katere irwinovci svoja dela tudi klasificirajo. Najbolj prepoznaven med njimi je zagotovo motiv črnega križa, ki je zaznamoval tudi umetnost ruskega suprematističnega umetnika Maleviča, čigar vpliv na svoje ustvarjanje priznavajo tudi člani skupine Irwin.

Irwin v korak z Laibachom
V umetniškem kolektivu Irwin od samega začetka deluje pet članov, in sicer Andrej Savski, Dušan Mandič, Borut Vogelnik, Roman Uranjek in Miran Mohar. Od same ustanovitve leta 1983 je bilo delovanje Irwina tesno povezano z drugim akterjem, ki je močno pretresel slovensko umetniško sceno zgodnjih osemdesetih let – glasbeno skupino Laibach. Obe skupini umetnikov sta tudi izvorna člana slovenskega kulturnega fenomena, ki nima ustreznega sorodnika niti v tujih kulturnih miljejih. Ta fenomen je NSK, katerega rojstvo leta 1984 je bilo posledica združitve skupin Laibach, Irwin, Novi kolektivizem, gledališča Scipion Nasice. Prvotno gledališko skupino je nasledilo Kozmokinetično gledališče Rdeči pilot, danes pa v okviru NSK-ja gledališko umetnost zastopa gledališče Noordung. Leta 1987 pa se je NSK povečal še za enega člana, kajti pridružil se mu je še filozof Peter Mlakar s svojim Oddelkom za čisto in praktično filozofijo.

Veliki škandal ob dnevu mladosti
Dva izmed članov Irwina sta obenem tudi del Novega kolektivizma, oblikovalskega studia, ki je v letu 1987 dal povod za enega največjih škandalov v obdobju zadnjih izdihljajev nekdanje Jugoslavije. Studio je tega leta namreč zmagal na natečaju za oblikovanje celostne podobe praznovanja dneva mladosti. Kmalu po predstavitvi plakata, ki naj bi opozarjal na bližajoče se slovesnosti, pa se je izkazalo, da delo temelji na sliki nacističnega umetnika Richarda Kleina Junaška alegorija tretjega rajha iz leta 1936. Ker je bil dan mladosti eden izmed ključnih ideoloških označevalcev tedanje oblasti, so bile razsežnosti škandala resnično velike, kljub temu pa se je članom Novega kolektivizma uspelo izogniti represivnim ukrepom tedanje vladajoče strukture.

Kolektiv vedno pred posameznikom
Svojega delovanja Irwini tako kot preostali akterji kolektiva NSK nikoli niso pojmovali kot zgolj umetniški izraz. V vseh njihovih izdelkih se vedno zrcali svet politike, predvsem njegove negativne razsežnosti, ki onemogočajo ljudem uživanje sreče polnega življenja. Politični značaj umetnikov se kaže tudi v tem, da je avtorstvo vseh njihovih del vedno pripisano kolektivu kot celoti; nikoli posameznim članom.

Zastavili so si program dela
V Programu skupine Irwin iz leta 1984 je skupina zapisala: "Irwin zgodovinsko izkušnjo modernizma dialektično nadgrajuje z afirmacijo nacionalne kulture, triumfa kolektivnega duha in s poveličevanjem tistih značilnosti likovne umetnosti, ki jo razlikujejo od zahodnega modernizma … Končni smoter delovanja skupine Irwin je reafirmacija slovenske kulture na monumentalen – spektakularen način.«

Bodo še kdaj viseli s stropa?
Delo Irwinov pa se ni ustavilo na polju udejstvovanja v likovni umetnosti. V devetdesetih letih so zavojevali tudi prostore performansa in inštalacij, s katerimi so skušali podkrepiti sporočila, ki so jih s sten razstavnih galerij razglašale njihove slike. Tako so na primer člani kolektiva ob odprtjih razstav iz serije Transnacionala viseli z galerijskega stropa, po njih pa so jih nadomestili z voščenimi lutkami.