V Koroški galeriji likovnih umetnosti so odprli razstavo, na kateri so na ogled Tisnikarjeva dela, ki jih hrani Koroška galerija. Gre za izdelke iz vseh ustvarjalnih obdobjih, ki so pomembno zaznamovala slikarjev opus. Ob ta so postavili tudi dela, ki jih zadnja leta zbirajo pod naslovom Hommage Tisnikarju. Torej gre za poklon drugih slikarjev temu koroškemu umetniku; slikarjev, ki jim je s Tisnikarjem skupno poglabljanje v minljivost in krhkost človekovega bivanja. Na razstavo so vključena dela Hermana Pivka, Mirsada Begića, Zdenka Huzjana in Dragiše Modrinjaka.

Poleg postavitve, ki jo spremlja razstavni katalog oziroma vodnik Tisnikarjevih del iz stalne zbirke Koroške galerije likovnih umetnosti, pripravljajo v galeriji tudi simpozij.

O življenju in delu Jožeta Tisnikarja bodo 26. septembra spregovorili umetnostni zgodovinar Milček Komelj, filozof, likovni teoretik in slikar Jožef Muhovič, filozof in publicist Vinko Ošlak, filozofinja Mojca Puncer, umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka Nadja Zgonik in polimedijski umetnik ter gledališki režiser Vlado Repnik.

Spraševali se bodo Tisnikarjevi ustvarjalnosti in pomenu zapuščine njegovega sklenjenega opusa ter vplivu na ustvarjanje lokalne in tudi širše scene. Na splošno pa bodo govorili o umetnikovi posebnosti, in zato mestu, ki ga ima, oziroma ga bo imel tudi v prihodnje.

Jože Tisnikar (1928–1998) se je s slikarstvom ukvarjal kot samouk. Umetnika, ki je začel slikati kot obdukcijski pomočnik v slovenjgraški bolnišnici, je skozi celoten opus zanimal svet mrtvih. Tesnobo svojih podob, na katerih se je pogosto naslikal tudi sam, pa je poudarjal z atmosfersko temno modrozeleno paleto. Poleg lastne podobe najdemo med motiviko, h kateri se je rad vračal, še simbolnega vrana oziroma krokarja, tukaj so še zaljubljeni pari, groteskni karnevali, prizori iz gostiln ter živali, kot so črički, bogomoljke in mačke.

Po upokojitvi leta 1983 opazimo omilitev motivike groze s poudarkom na meditativnem vzdušju. Upodobljenci se iz eksistencialne samote, kot je v Enciklopediji Slovenije zapisal Milček Komelj, zatekajo v neodrešujočo ljubezen in gostilniško omamo.

Tesnobnost sveta mrtvih in živih
Tisnikarjevo slikarstvo zaznamuje pretresljiva izrazna moč, eksistencialno nabita motivika in hkrati ljudska preprostost. Komelj ga označuje kot izrazito severnjaško izpovedanega umetnika, ki je bil posebno odmeven v severnoevropskih deželah. Njegov opus je bogat tudi z risbami, preizkusil pa se je še kot gledališki scenograf (drama Singer v Shakespearjevem gledališču v Londonu (1989) in izdelava lutk za predstavo Svetlane Makarovič Mrtvec pride po ljubico leta 1986).
M. K.