Večnacionalna skupina umetnikov, aktivistov in akademskih raziskovalcev, ki jih je pritegnil pomen, ki ga je Guy Debord pripisoval svojemu izumu Igre vojne, je leta 2007 ustanovila skupino Class Wargames, ki naj bi raziskovala politične in strateške lekcije, ki se jih je mogoče naučiti z igranjem Debordovega ludističnega eksperimenta. Članom skupine se igranje vojnih družabnih iger ne zdi odvračanje pozornosti od politike, temveč prostor za urjenje kibernetskih komunističnih upornikov prihodnosti.

Na aktualni razstavi so predstavljeni: kovinska kiparska izvedba igralne deske za Igro vojn; knjiga Class Wargames: Ludistična subverzija proti spektakularnemu kapitalizmu, film The Game of War avtorice Ilze Black, sedem odtisov iz serije Xenon-Eye vizualnega umetnika Alexa Venessa in razprava iz 21. stoletja o revolucionarni strategiji kibernetske dobe, ki analizira sodobne razmere neoliberalnega kapitalizma in metode, ki so potrebne za preseganje le-tega, pri čemer uporablja tako klasično militaristično teorijo kakor tudi politična dognanja situacionizma.

Namerno pomanjkanje sočutja
Veness, soustanovitelj Class Wargames, je spočetka dokumentiral večino dogodkov skupine s hibridno kamero, ki jo je skonstruiral sam, tako da je združil digitalni optični čitalnik – v katerega je hekersko vdrl in ga predelal v fotografsko ploščo – in viktorijanski fotoaparat. Pomanjkanje sočutja, ki se kaže v seriji Xenon-Eye, in nagnjenost k predstavljanju ljudi kot nenaravnih grotesk je mogoče razumeti kot parodično vizualno estetiko, namenjeno neoliberalizmu.

Ko narašča ozaveščenost o ravnodušnosti nepreverjenih trgov do človeške dobrobiti, začnejo te podobe opredeljevati pristno identiteto posameznika znotraj prevladujoče logike sistema: popačena, štrleča in prisiljena v neznosne oblike. Xenon-Eye nikakor ne kaže ljudi, "kakršni so v resnici", temveč jih kaže tako, "kakor v resnici obstajajo": kot nevoljni akterji znotraj sodobne družbeno-ekonomske logike.

Igranje strateških iger kot urjenje
Igra vojne je strateška vojaška družabna igra, postavljena v napoleonsko dobo, pri kateri morajo vojske na igralni deski ohranjati svoje komunikacijske strukture, da lahko preživijo, zmago pa igralec doseže, ko uniči nasprotnikovo oskrbovalno omrežje in ne, ko mu odvzame vse figure. To torej ni le igra: je vodič, kako je treba živeti v fordistični družbi. Z igranjem bi se revolucionarni aktivisti lahko naučili, kako se je treba boriti proti zatiralcem spektakularne družbe in kako jih je mogoče premagati.

Več si poglejte v spodnjem prispevku Tonija Cahunka.