Po novi atribuciji je slika z upodobitvijo Kristusovega vstajenja vendarle delo Andrea Mantegne. Tempera na leseni plošči je bila v 19. stoletju del zbirke Guglielma Lochisa in meri 48 krat 37 centimetrov. Po dataciji, navedeni na strani Akademije, gre za slikarjevo pozno delo iz prvih let po letu 1500. Foto: Accademia Carrara
Po novi atribuciji je slika z upodobitvijo Kristusovega vstajenja vendarle delo Andrea Mantegne. Tempera na leseni plošči je bila v 19. stoletju del zbirke Guglielma Lochisa in meri 48 krat 37 centimetrov. Po dataciji, navedeni na strani Akademije, gre za slikarjevo pozno delo iz prvih let po letu 1500. Foto: Accademia Carrara
Andrea Mantegna
Objokovanje, eno najslavnejših Mantegnovih del, na katerem je slikar biblični prizor postavil v novo kompozicijo, na kateri žalujoča Marija, Janez Evangelist in Marija Magdalena Jezusovega mrtvega telesa ne držijo v naročju in vzporedno s slikovno ploskvijo, pač pa ga objokujejo iz strani, hladno Kristusovo telo pa je z golimi stopali obrnjeno proti gledalcu. Natančna datacija slike ni znana, naslikal jo je nekje med 1475 in 1501, najverjetneje v zgodnjih 80. letih 15. stoletja. Foto: Wikipedia
Andrea Mantegna
Andrea Mantegna je tisti, ki mu je Ludovico III. Gonzaga naročil poslikavo Camere degli Sposi v palači v Mantovi. Če na njegovem tabelnem slikarstvu prevladuje predvsem sakralna tematika, pa je sobana, imenu primerno (soba mladoporočencev), poslikana s profanimi prizori. Foto: Wikipedia

Novo atribucijo je postavil muzejski kustos Giovanni Valagussa, ki je delo zapisal v katalog vseh 110 slik muzejske zbirke del 14. in 15. stoletja (Dipinti Italiani 1300–1500). Pravzaprav je bilo delo nekoč že pripisano Mantegni in tudi mojstrova signatura se je ohranila na hrbtni strani slike oziroma delu, ki ji je izvorno pripadal, pozneje pa ločen odromal v zasebne roke.

"Nova atribucija je navdušujoča potrditev in razlog za slavje, trenutek, ki ga je treba deliti in izjemen korak naprej," je po poročanju portala Art Newspaper dejal predsednik Fundacije Accademie Carrara in bergamski župan Giorgio Gori.

Mantegna se je z velikimi črkami podpisal na hrbtno stran lesene plošče, kot ugotavljajo strokovnjaki, pa je signatura iz istega časa kot sama slika.

Sprva pripisano Mantegni, pozneje "degradirano" kot delo delavnice
Kot izvirno Mantegnovo delo je bila slika leta 1846 dokumentirana v katalogu del iz zbirke grofa Guglielma Lochisa, poznejšega častnega direktorja Akademije. V nekem drugem dokumentu iz istega leta je omenjeno, da je bila takrat tudi restavrirana. Lochis, ki je umrl leta 1859, je svojo vilo in umetniško zbirko zapustil mestu Bergamo. Njegovih 240 slik, med njimi tudi Mantegnovo Vstajenje so tako leta 1866 prenesli v muzej.

O kakovosti dela je prvi podvomil zbiralec in poznavalec Giovanni Morelli, ki so ga zadolžili za prenos Lochisove zbirke v Accademio Cararra. Ocenil je, da je sliko uničil restavratorski poseg, pozneje pa je več umetnostnih zgodovinarjev zasnovo kompozicije sicer pripisalo Mantegni, dokončno izvedbo slike pa bodisi njegovemu ateljeju bodisi sinu in učenci Francescu. Ameriški umetnostni zgodovinar Bernard Berenson, specialist za italijansko renesanso, je v 30. letih 20. stoletja delo odpravil kot eno od "kopijo izgubljenih del". Degradacija se je slike držala do pred kratkim, zato je po drugi svetovni vojni tudi niso uvrščali v svojo stalno zbirko in tudi katalogizirana je bila kot kopija.

Sliko dopolnjeval prizor Kristusa v predpeklu
Valaguss je postavil drugačno teorijo, k temu pa ga je napeljal slabo viden detajl na sliki. Na spodnjem delu je opazil križ, podoben tistemu na Kristusovem praporu, ki po njegovem mnenju nakazuje, da manjka spodnji del slike. Prepričan je, da manjka spodaj prizor s Kristusovim spustom v predpekel, slika, ki so jo kot samostojno delo leta 2003 prodali na dražbi hiše Sotheby’s za 28 milijonov dolarjev. Valagussovo tezo podpira tudi Keith Christiansen, kustos za evropsko slikarstvo v Metropolitanskem muzeju v New Yorku in poznavalec Mantegnovega opusa.

Kot poroča Wall Street Jorunal, si v Accademii Carrara prizadevajo, da bi prihodnje leto obe sliki razstavili skupaj. Najprej pa nameravajo restavrirati sliko z Vstajenjem, saj je premaz restavratorskega posega v 19. stoletju vplival na intenzivnost izvirnih barv.

Andrea Mantegna (okoli 1431–1506), ki je nekoč vodil eno vodilnih grafičnih delavnic v Benetkah, velja za prvega zares velikega renesančnega mojstra z območja današnje severne Italije. Kot drugi renesančni sodobniki je eksperimentiral s perspektivo, s svojimi inovacijami v slikarstvu, krajinami srebrnkasto-mlečnega kolorita in nekoliko okamnelih figurah hladne polti je vplival na številne poznejše umetnike.