Direktorica radovljiške knjižnice Božena Kolman Finžgar je pojasnila, da razstava ne govori o tem, da Makarovičevo in njihovo knjižnico povezuje kakšna posebna vez. Razstava je posledica spoznanja uslužbencev knjižnice, ki so sklenili, da si Makarovičeva zasluži pozornost v obliki razstave: "Ona je vsestranska umetnica, njena knjižna produkcija je občudovanja vredna," je dejala Kolman Finžgarjeva in še dodala, da so še posebej pravljice Svetlane Makarovič izredno impresivne, saj jih imajo radi otroci in odrasli. Na razstavi v Radovljici je na ogled le gradivo, ki je v lasti knjižnice A. T. Linharta, oziroma 25 knjig, pet zgoščenk s pravljicami in zbirka šansonov.

Baladno vzdušje v delih Svetlane Makarovič
Svetlana Makarovič je 1. januarja praznovala 70 let, že dolgo pa jo spremlja vzdevek prva dama slovenske poezije. Njene pravljice in pesmi pogosto prežema baladno vzdušje, saj Makarovičeva velikokrat tematizira zlo in tako oživlja slogovne in doživljajske prvine iz ljudskega mitskega sveta. Med najbolj znanimi pesniškimi zbirkami Svetlane Makarovič so Somrak, Pelin žena, Vojskin čas in Tisti čas ter tudi zbirka pesmi Samost, ki pa je bila zaradi ekskluzivne izdaje dostopna le nekaterim.

Makarovičeva, ki jo poznamo tudi kot šansonjerko, kot mlada igralka pa je imela nekaj izjemnih filmskih vlog, se je pred leti odrekla pisanju poezije. Njen medij je pravljica, ki je lahko - kot pravi sama - tudi velika umetnina. Prav pred svojim okroglim jubilejem je Makarovičeva pri založbi Miš izdala veliko antologijo svojih pravljic z ilustracijami Alenke Sottler.

Velika 'nevihta' leta 2000
Če za trenutek postavimo njen izjemni opus ob stran, pa verjetno najbolj odmeven dogodek v življenju gospe, ki se je nekoč po ljubljanskih ulicah sprehajala z mačko na rami, ostaja podelitev Prešernovih nagrad leta 2000. Vsestranska kulturna ustvarjalka, katere bibliografija je ena najobsežnejših med slovenskimi avtorji, je tedaj nagrado zavrnila. Zavrnitev nagrade je utemeljila kot izraz protesta proti odločitvi upravnega odbora Prešernovega sklada, ki druge velike Prešernove nagrade za leto 2000 ni namenil slikarju Gustavu Gnamušu, kot je to določil strokovni odbor, ampak jezuitu, patru Marku Ivanu Rupniku, ki je poslikal papeževo zasebno kapelo v Vatikanu. Ta pa ni javno, marveč zasebno umetniško delo, zato je bila podelitev Prešernove nagrade leta 2000 škandal brez primere.

Svetlana Makarovič se je na stran šibkih, zatiranih in vseh, ki se jim godi krivica, postavila že večkrat. Z besedami se je tako borila za Rome, homoseksualce, kadilce in tudi umetnike, torej za vse, ki jih zatirajo 'Slovenceljni' oziroma pritlehni predstavniki slovenske družbe. O vzgibih za njen boj pa veliko povejo njeni stihi: "Dva nista dvakrat po en sam. Dva nista več. Dva sta dvakrat manj."

C. R.