Idej, kam odpeljati najlepše umetnine v hrambi britanskih galerij, predvsem veličastne zbirke londonske Narodne galerije, je bilo več. Razmišljali so celo o tem, da bi jih z ladjo odpeljali v Kanado, vendar pa je proti takšnemu načrtu protestiral Churchill sam, saj se mu je zdelo tveganje, da bi ob napadu nemške podmornice slike za vselej izgubili sredi oceana, preveliko. Na koncu so sklenili, da jih shranijo globoko pod zemljo, v rove rudnika skrilavca v severnem Walesu.

Selitev umetnin je tedaj s svojim objektivom spremljal fotograf Fred Ramage, nastale podobe pa bodo jedro razstave, na kateri bodo v Narodni galeriji v Londonu marca in del aprila osvetljevali ta reševalski podvig. Na ogled bo 24 fotografij, ki dokumentirajo selitev slik iz galerije v rudnik v Manodu v velški pokrajini Snowdonia. Ob tem bodo postavili tudi pet fotografij rudnika oziroma kamnoloma, kakršen je videti danes. Postavitev pa bo vključevala tudi 30-minutni film Winged Bull in the Elephant Case v režiji Robina Frienda, ki bo na BBC-ju premierno predvajan 3. marca. Razstavo bodo v Narodni galeriji odprli dva dni pozneje, na ogled pa bo do 8. aprila.

Globoko pod zemljo
Slike so sicer v rudnik začeli prenašati šele leta 1940, po komaj uspeli evakuaciji iz Dunkirka in nevarnem približevanju sovražnih čet, vendar so o potrebi po selitvi zbirk iz izpostavljenega Londona začeli razmišljati že dve leti prej. Britanci niso želeli ničesar prepustiti naključju in so v desetih dneh pred britansko napovedjo vojne 3. septembra 1939 iz Narodne galerije odstranili vse slike. Večino umetnin so razposlali v Wales na različne lokacije - začasne domove so med drugim našle na Velški univerzi v Bangoru, v Narodni knjižnici v Aberystwythu in gradovih v Caernarfonu ter Penrhyn.

Ko so se leto pozneje vojne razmere zaostrile, je padla odločitev, da slike ne bi smele biti raztresene na različnih lokacijah, poleg tega je bila nevarnost, da bi nemške bombe padle na Bangor ali Aberystwyth, prevelika, lastnik gradu Penrhyn pa je menda prevečkrat pogledal pregloboko v kozarec, da bi mu lahko zaupali takšne dragocenosti.

Previsok konjeniški portret Anthonyja Van Dycka
Po opustitvi prenosa v Kanado so torej sklenili, da je zavetje rudnika v Manodu najprimernejše mesto za začasno hrambo narodnega likovnega zaklada. Ker je bil vhod v rudnik preozek za največje umetnine, so ga povečali z razstrelivom. Da bi slike zaščitili pred vlago in neustreznimi temperaturnimi pogoji, pa so v podzemnih hodnikih postavili opečne hišice oziroma bungalove. Do rudnika je vodila ena sama pot, po kateri so na tovornjakih do poletja 1941 preselili celotno zbirko. Prepeljati jim je uspelo tudi največjo med vsemi slikami, Van Dyckov konjeniški portret kralja Karla, zaradi katerega so morali izpustiti gume tovornjaka, da je lahko vozilo zapeljalo pod prenizkim mostom.

Da bi dvignili moralo izmučenemu prebivalstvu, so nato med vojno vsak mesec v London na ogled odpeljali eno sliko. Ljudje so Narodno galerijo zasuli s prošnjami o najljubših slikah, ki bi jih radi videli. Deli, za katere je londonsko občinstvo po besedah umetnostnega zgodovinarja Andrewa Graham-Dixona v najtežjih časih pokazalo največ zanimanja, sta bili zanimivo dve biblični upodobitvi, El Grecova Molitev v vrtu Getsemani in Tizianova slika Noli me tangere.

Uničenje Rafaelove sobe
Strah pred uničenjem londonske likovne zbirke ni bil odveč; marsikatera umetnina stare celine ni preživela druge svetovne vojne - bodisi je bila uničena bodisi ukradena. Narodno galerijo v Londonu je med oktobrom 1940 in aprilom 1941 v bombnem napadu zadelo devetkrat, najhuje 12. oktobra leta 1940, ko je bila popolnoma uničena dvorana, kjer so bila pred vojno razstavljena Rafaelova dela.

Do konca leta 1945 je rudnik v Snowdonii zapustila zadnja slika, podzemni rovi pa so ostali rezervno zaklonišče za umetnine v času hladne vojne in bili britanski vladi na voljo do zgodnjih osemdesetih let.