Razstava, ki jo je za naslednje leto napovedal londonski muzej Victoria & Albert, bo življenje in vse protejske, fluidne osebnosti "Thin White Duka", kot so Bowieja svoj čas klicali, poskusila podati prek zbirke njegovih škandaloznih oprav. Vse podrobnosti o tem, kateri antologijski dresi Ziggyja Stardusta in pernate boe so prišli v končni izbor, ostajajo skrivnost do naslednjega meseca, ko bodo v muzeju razstavo tudi uradno napovedali, je pa pionir glam rocka menda za postavitev kar nekaj kričečih oprav prispeval iz svoje zasebne zbirke.

Bognedaj, da bi dejansko prišli obiskovalci
Že zdaj se da s precejšno mero gotovosti napovedati, da bo razstava pritegnila nadpovprečno veliko obiskovalcev, kar pa očitno ni nujno pozitivna sprememba: oglasilo se je že več nezadovoljnih predstavnikov stroke, ki glasno tarnajo nad "nadaljnjim zdrsom resnega muzeja v negovanje kultov osebnosti".

Androgina, bleščeča, skoraj nezemeljska pojava Davida Bowieja je bila vedno ključen del njegove osebnosti in glasbe. Danes 65-letni pevec in igralec, ki je s s svojim likom Ziggyja Stardusta, nekakšnim križancem med vizionarskim prerokom in konceptualnim art rockerjem, v začetku sedemdesetih zabrisal meje med gledališčem, spektaklom in glasbo, je še danes sinonim za futuristične oprave in ličenje: le kdo nima v hipu pred očmi njegove skoraj do prosojnosti shujšane postave v dresu, kričeče rdeče frizure, plavega senčila za oči in strele, narisane čez cel obraz?

Bowie, ki je v najstniških letih nastopal kot Davie Jones (vse dokler ga ni v spremembo imena prisilil uspeh zasedbe The Monkees in njihovega Davyja Jonesa), je svoj psihadelični pop prvič izdal na samonaslovljenem albumu leta 1967; opazil ali kupil ga ni skoraj nihče. Zares mu je uspelo šele dve leti pozneje, z razpoloženjsko, tragično upesnitvijo usode (fiktivnega) astronavta majorja Toma (Space Oddity); pesem, ki je izšla leto po Kubrickovi Odiseji 2001 in sočasno z ameriško izstrelitvijo Apolla 11, je najverjetneje satira neuspelega britanskega vesoljskega programa, obenem pa je neverjetno lepo utelesila zeitgeist svojega časa.

Za marsikoga pa za za nikoli preseženi vrhunec Bowiejeve kariere še vedno velja album The Rise and Fall of Ziggy Stardust and the Spiders from Mars, ki ravno letos praznuje svojo štiridesetletnico. Dejstvo je, da je tistim letom sledilo obdobje rahlega zatona, pri čemer so imele veliko vlogo seveda tudi mamila. "Ziggy je bil njegov briljantni trenutek," trdi tudi britanski glasbeni strokovnjak in radijec Bob Harris. "Po tistem dve leti ni jedel."

Preblisk mamine frizerke
Mimogrede: Ziggyjevo značilno pričesko (tako, kakršnim smo pozneje rekli "bundesliga") si je menda bolj ali manj spontano zamislila frizerka Suzi Fussey, ki je dolga leta pred tem strigla njegovo mamo: "David je prišel k meni decembra 1971 in me vprašal, kaj naj naredi s svojimi lasmi. Takrat so se vsi zgledovali po Marcu Bolanu in nosili dolge lase, zato sem sklenila, da bom njegove ostrigla. Imel je namreč fantastičen obraz in nenavadno telo, nekam dekliško. Skupaj sva si zamislila nekakšno kombinacijo pričesk iz ženskih revij, po nekaj dneh so sklenili, da je še preveč pusta, in sva jo pobarvala rdeče."

S Thin White Dukom je zavel hlad
S ploščo Young Americans (1975) se je Bowie preizkusil v žanru belskega soula, z naslednjo ploščo Station to Station (1976) in turnejo ob izidu albuma Young Americans je vpeljal lik z imenom Thin White Duke, podkrepljen z uživanjem kokaina in naraščajočo paranojo.

Moda kot vsebina, in ne le oblika
Trynka napoveduje še, da na razstavi gotovo ne bo manjkal "zajčkov dres", delo avantgardnega oblikovalca Kansaija Yamamota, na katerega je javnost opozoril prav Bowie. "To je bila precejšnja revolucija, saj Yamamoto v Veliki Britaniji takrat ni bil znan," opozarja Trynka. "Čeprav so se popzvezdniki od nekdaj spogledovali z modo, je bil Bowie prvi, ki jo je uporabil kot integralen del svoje podobe. Pozneje je presedlal na še bolj šokantne Yamamotove oprave ... Spomnim se ene s karikirano napihnjenimi nogami; upam, da bo na razstavi. Očarljivo bizarna je. Nihče pred njim ni imel jajc, da bi oblekel kaj takega."

Najverjetneje bo med eksponati tudi kateri od doma narejenih dresov pokojnega Freddija Burettija, ki je o sebi govoril kot o "šivilji". "Nihče ni primerljiv z Bowiejem. Nihče ni tako zelo vplival na svet ne samo s svojo glasbo, ampak tudi z umetnostjo, modo in slogom. Celi generaciji je pomagal izoblikovati ideal individualizma," je prepričan direktor muzeja V&A Martin Roth.

Moda je več kot le čaščenje posameznika
Kritiki ideje za razstavo so malo manj navdušeni, saj se še vedno spominjajo postavitve, ki jo je muzej leta 2007 posvetil Kylie Minogue; takrat je bilo splošno mnenje, da avstralska popzvezdnica ni vredna pozornosti resnega muzeja - je bila pa to ena najbolj obiskanih razstav te inštitucije v zgodovini. Med nasprotniki tokratne razstave je, denimo, Michael Daley, direktor organizacije ArtWatch UK, ki bedi nad muzeji: "Muzejski svet izgublja zdravo pamet. Pred očmi imajo samo številke, in to za vsako ceno ... Seveda bi lahko V & A napolnili vsak dan, če bi organizirali popkoncert in povabili kup zvezd. Toda moda je širši koncept kot zgolj kult ene same osebnosti. Če Bowie, zakaj ne še Liberace? Gre za kult osebnosti in mladosti," je komentiral za Guardian. Bowie po njegovem mnenju ne dosega meril prelomnega mejnika v modni zgodovini, ki jih dokumentira muzej.