Jaša in Ulay se bosta s projektom Water Mark / Cutting Through The Clouds of Myth predstavila na sejmu sodobne umetnosti New York, ki bo mesto med 5. in 8. majem preplavilo z razstavami in dogodki.

Razstava Cutting Through The Clouds of Myth Jaše bo v galeriji Kustera Projects Red Hook v Brooklinu na ogled do 1. junija, a pozornost vzbuja predvsem tridnevno odprtje te site-specific instalacije ta konec tedna. Med več akcijami bo posebno mesto zasedel Ulayev performans Watermark 7. maja, ki je med tujimi mediji povzročil precej zanimanja, saj se s tem dejanjem Ulay prvič po treh desetletjih s performansom vrača v New York.
Jaša prostor transformira v izkustvo
"Gre za serijo akcij, intimni happening, izkustveno instalacijo, jezik komunikacije, provokativno raziskavo dualnosti, postavitev norosti in spokojnosti, posmehovanja in občudovanja," je opisana Jaševa site-specific instalacija Cutting Through The Clouds of Myth, ki jo kurira Mitra Khorasheh. Rezultat te naj bi bila optimistična zavest, dialog, sedanjost, duh, upanje.
Srečanje dveh različnih umetnikov
Tej instalaciji se pridružuje Ulayev performans kot komentar na privatizacijo vode, z njegovo specifično, radikalno uporabo prostora in časa, ki pusti jasno znamenje, medtem ko je Jašev pristop do performansa manj otipljiv, osredotočen na oblikovanje prostora v izkušnjo, na upogibanje časa in ustvarjanje ritma. V performansu se bo tako ob srečanju dveh radikalno različnih umetnikov, dveh oseb na različnih življenjskih točkah in z raznolikim umetniškim pristopom, vzpostavilo vprašanje, kakšen je prostor med njima, njuno srečanje, njun soobstoj.
Za ta soobstoj je Jaša ustvaril odzivno okolje za Ulaya, zvočno pokrajino in živo atmosfero, v kateri lahko vsak izmed njiju ostane to, kar je, je zapisala kuratorka. Sama napoved še vedno ostaja skrivnostna, saj je bistveno predvsem doživetje občinstva, zato česa več niti ne želijo razkriti, dodaja.
Voda je Ulaya zagrabila ko je prenehal s performansi
Jasno pa je, da se bosta instalacija in performans navezovala na temo vode, ki Ulaya zaposluje vse od 90., ko se je od performansa obrnil k ekološkim temam, predvsem vprašanju vode – v lastnih umetniških projektih (med drugim v neonski instalaciji Čigava je voda? na sodnem stolpu v Mariboru za EPK 2012), v sodelovanjih, med drugim ureja tudi Earth Water Catalogue, spletni katalog vsakršnih umetniških del, ki tematizirajo vodo.
"Voda je izskočila v moji glavi, ko sem prenehal delati performanse," je povedal za The Guardian. "Iskal sem substitut za telo in prišel do vode. Naša telesa so v 72 odstotkih voda, naši možgani v 90 odstotkih, živimo na planetu, ki ga v 72 odstotkih prekriva voda, torej, voda je substitut za človeško telo," je dodal Ulay, ki pogosto opozarja na privatizacijo vodnih virov, na številne smrti zaradi bolezni, povezanih z vodo, in pomembnost dostopnosti čiste pitne vode za vsakogar, pa tudi na ekološko zavest in trajnostno naravnanost planeta.
Z nepopolnim telesom se Ulay vrača v New York
In če je prvi performans po dolgem času izvedel lani v amsterdamskem muzeju Städel, se zdi, da so Newyorčani zdaj veseli njegove 'performerske' vrnitve po 30. letih. Zadnji performans je v New Yorku izvedel prav leta 1986. Kot je povedal, so ga ljudje vedno spraševali, ali bo naredil še kakšen performans, a je bil njegov odgovor vedno enak: "Nisem dovolj star. Zdaj imam 72 let, zdaj sem dovolj star. Ne želim performirati v popolnem telesu. Zdaj nisem sposoben doseči 'ultimativnega' ali 'popolnega'. Staranje je nepopolno in nedokončano. To se dogaja prav zdaj." Ob tem izpostavlja spontanost – "nič pravil, nič časovnih omejitev, nobenega nadomestka".
Razstavo v galeriji Kustera Projects Red Hook je produciral WE.ARE Institut, ki ga je z Jašo soustanovila Rosa Lux, sicer Ulayeva slovenska pastorka, v partnerstvu z neprofitno organizacijo New Water Culture.