Do nedelje si lahko za tisočak ali dva kupite svoj "originalni ponaredek" van Goghove Zvezdnate noči, Klimtovega akta ali Gaughinovih polinezijskih lepotic in se tako pridružite množici zbiralcev po vsem svetu, ki se, če gre verjeti njihovemu avtorju, ne pretvarjajo, da imajo na steni pravega van Gogha ali Klimta, ampak "pravo interpretacijo" te ali one mojstrovine. Prodaja menda ne gre slabo (oprijemljivejše številke nam niso hoteli izdati), menda pa lahko pričakujemo, da bodo do konca razstave, podobno kot se je zgodilo ob Dondéjevem obiskom pred dvema letoma, nove lastnike našle čisto vse.

Replike, ki so na ogled in na prodaj na ljubljanski razstavi, so ročno naslikana dela Dondéjeve ekipe, ki vključuje 10 slikarjev; vsak od njih je specializiran za enega avtorja in njegova dela skrbno preuči, do vsake najmanjše podrobnosti – od mešanice barve do sloga in tehnike slikanja. Vodja "kolektiva", energični Italijan Daniel Ermes Dondé, svojega dela nikakor ne postavlja na nižjo vrednostno stopničko od "prave" umetnosti – nasprotno, "ponaredke je težje ustvarjati od originalov, saj pri originalu lahko izhajaš iz praznega platna, pri ponaredku pa imaš cilj, ki ga moraš doseči". In menda ni umetnine, ki se je ne bi dalo ponarediti – so pa nekatere trši oreh kot druge (največ preglavic mu povzroča Canaletto).

Med vsemi umetniki, katerim je s posnemanjem skušal "zlesti pod kožo", je Dondéju najbolj pri srcu Gustav Klimt, čeprav "umetnik ne more imeti najljubšega med svojimi deli. Imam pa zelo lepe spomine na svoje prvo platno - Van Goghove Sončnice. To je tako kot prvi poljub: človek ga ne pozabi nikoli."

Ana Jurc