Moderna galerija fenomen Neue Slowenische Kunst oglašuje kot "Dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije", kar pa bi v povezavi s pričujočo razstavo lahko odmevalo tudi kot "razstavni dogodek zadnjega desetletja Slovenije". Res je, oglaševanje je podobno tistemu, ki je vabilo na ogled predstav Antikrist in Iliade, v krogih vizualno-performativne umetnosti pa je bila zadnja leta takšna pozornost strokovne javnosti posvečena zgolj 29. grafičnemu bienalu (2011) ter odprtju Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju (2012). Pričakovanja so visoka, saj gre za prvo pregledno razstavo kolektiva, ki se je v novejšo slovensko kulturno zgodovino povsem upravičeno vpisal z veliko začetnico.
In ravno to je tisto. Lahko je aplavdirati eneskajevskim lucidnim umetniškim postopkom, ki le-te celo presegajo, nihče pa nam natančno ne pove, kako je do tega prišlo. Pustimo kontekstualni oris konstituiranja posameznih skupin in njihove začetke, česar v Moderni galeriji ne manjka. Bogat nabor arhivskega materiala (v obliki objektnih artefaktov, fotografij, tiskovin, videoposnetkov in člankov), ki so ga prispevali člani, kolegi, zbiratelji in mediji, solidno prikazuje ključne projekte NSK-ja, pa tudi takratno vzdušje, manj pa je jasno, kako so se vzpostavljale posamezne relacije konkretno. Ali, kot bi rekel francoski zgodovinar Michel Foucault, kako so se (lahko) razporejale moči, ki so tvorile specifičen diskurz, torej kolektiv NSK v vsej svoji dogodkovnosti.
Namesto tega so obiskovalcem v petih sobah - brez posebnih prekinitev v obliki bolj specifičnih vidikov - kronološko prikazani dogodki posameznih skupin NSK-ja od leta ustanovitve kolektiva (1984) do leta razglasitve NSK države v času (1992). Prav ta letnica služi kot časovni okvir razstave, ki je muzejske narave. To je deloma razumljivo, saj kljub trenutnim dejavnostim še delujočega kolektiva (Skupina Laibach se je ravno odpravila na turnejo po ZDA) posamezni člani živijo lastno vzporedno zgodbo, ki se idejni dediščini NSK-ja sicer ni popolnoma odpovedala. Odločitev Moderne galerije (kustosinja razstave je Zdenka Badovinac) za tovrstno zamejitev ni napačna, a kaj ko najbolj vedoželjne mika tudi nadaljevanje.
Znano je, da kljub omejeni zaokroženosti (slike skupine IRWIN se v razstavišču, na primer, končujejo z začetkom devetdesetih let), nova dela še vedno nastajajo, morda pa je prav tokrat tudi čas za (samo)refleksijo posameznih akterjev. Seveda to ni postopek, ki bi ga v javnosti uporabljal omenjeni kolektiv, a kaj ko to vsekakor ne bo v celoti mogoče čez nekaj desetletij. Ne le, da bi s tem osvežili kubuse "nevidnih vitrin", na to napeljuje tudi omenjena dogodkovnost, katere vzpostavljanje strategij, ne le strategije same, bi lahko bile natančneje pojasnjene. V 14. členu Konstitucije članstva in osnovnih dolžnosti članov NSK (1985) je sicer zapisano, naj član kolektiva nikoli "po nepotrebnem in brez dolžnega spoštovanja (pietete) ne govori o organizaciji in njenih notranjih principih delovanja". Morda bi morala to nalogo kot posrednik opraviti ravno galerija s svojo muzejsko razstavo, je pa res, da z osnovnimi informacijami razpolaga prav kolektiv.
Moderna galerija sicer za vsakršna dodatna pojasnila in teoretsko zajemanje posameznih fenomenov organizira zajeten sklop predavanj, javnih vodstev, projekcije in konferenco, nekaj odgovorov na ta vprašanja pa ponuja tudi vodič razstave (katerega besedila so oštevilčena in se povezujejo z označenimi polji/projekti v razstavišču). V njem so vsekakor bolj razjasnjene posamezne faze in projekti skupin, kot so Dramski in baletni observatorij Fiat (Kozmokinetično gledališče Rdeči pilot), pa gledališki in vojni plakati Novega kolektivizma. Zadnje nas na razstavi brez širše razlage pusti zmedene, toda kaj ko vodič brez kompaktne vezave stane kar celih devet evrov. Posledično sprašujemo: imate kapital?
Naslov razstave NSK od Kapitala do kapitala svoje reference najde v Kapitalu Karla Marxa, predstavi Kapital Kozmokinetičnega kabineta Noordung (1990), v istoimenski razstavi in publikaciji skupine IRWIN (1991), tako pa so naslovili tudi ploščo skupine Laibach (1992). "Kapitalov je [namreč] več vrst," je zapisano v uvodu vodiča, "med drugim je NSK sam svoj kapital, prav tako njegova umetnost in njegovi principi dela". Odnos NSK-ja do kapitala, po besedah Zdenke Badovinac, ni enoznačen, saj zavzema tako kritično držo do s kapitalizmom onesnaženega iztekajočega se socializma kot položaj lokalno osamelih umetnikov, ki jim takratna država ni pomagala z vključitvijo v mednarodni umetnostni trg. Navidezna kontradiktornost stališč kaže na to, da je NSK kot kolektiv vedno odbral le najboljše. Širitev umetniškega kolektiva na tuja prizorišča je slovensko umetnost postavljala v kontekst mednarodnih prispevkov h globalni kulturi, obenem pa so eneskajevci poskrbeli za suvereno samoupravljanje, utemeljeno s skupnimi ideološkimi in estetskimi principi. Če je torej prvo izhodišče razstave vsakovrstni kapital, se drugo pojavlja v konstituiranju lastne države v času in (samo)institucionalizaciji.
Trenutni očitki, da "malo kaj je tako nerodnega kot institucionalizacija avantgarde", kot v Delu zapiše Katja Perat, so posledično neupravičeni, saj se je kljub spojenosti s takratno alternativno kulturniško sceno (Disko FV, Galerija ŠKUC) kolektiv prek nadidentifikacije in čisto preprostega iskanja zunanjih umetniških izboljšav povezoval tudi z državnimi institucijami. Naj omenimo razstavo linorezov Rdeči revirji v Moderni galeriji (IRWIN, 1985), pa projekt Svoji k svojim (IRWIN-OHO), ki je potekal v Cankarjevem domu in na drugih prizoriščih (1986). Tu je še Laibachov nastop v gledališki igri Macbeth v Deutsches Schauspielhaus (Hamburg 1987), kjer so gledalci že zaznali, da gre za izrazito umetniški postopek, ne pozabimo pa še na razstavo Slovenske Atene (Moderna galerija, 1991) ter gledaliških koprodukcij Kozmokinetičnega kabineta Noordung s SNG-jem Opera in balet Ljubljana, Cankarjevim domom in nekoliko bolj samosvojim Mladinskim gledališčem.
Pri tem je zanimiv prav pogled na tovrstno mapiranje znotraj imenovanih institucij, ki pa na razstavi ostaja nepojasnjeno. Kako so si posamezne skupine izbojevale svoj prostor, je razvidno predvsem v prvi (Laibach) ter drugi sobi razstave (IRWIN), kjer pa se bolj kot podpora od posameznih zunanjih akterjev izraža ozračje takratnega (sub)kulturnega prostora in politična represija. Prav tu se pojavijo nekatera imena, ki manj informiranim niso samoumevna, še posebej ker jih najdemo v vlogi zunanjih sodelavcev/sledilcev, prijateljev in kronistov. Prav takšne povezave se niso izpele brez zanemarljivega doprinosa, kar pa bi lahko bilo natančneje obrazloženo. O pretakanju tovrstnih sinergij si mimo predavanj in vodstev lahko le mislimo. Obenem se nam v četrti sobi (Gledališče Scipion Nasice, KG Rdeči pilot, KK Noordung) poraja tudi radovednost o aplavdirajočem vizionarskem načrtovanju Dragana Živadinova, ki je mimo vseh morebitnih zunanjih vpadov ne le začrtal vse tri faze prvotnega gledališča, temveč že na začetku devetdesetih let predvidel prostor, odprt v vesolje, tisti, ki se uteleša v že znani postgravitacijski umetnosti. Tovrstnih odgovorov na razstavi ni.
Ta sicer postreže z zajetnim prodajnim publikacijskim gradivom, seveda pa jo poleg tiskanega vodiča in brošure opremljajo tudi referenčni izpisi, pa opisni teksti pod fragmentnim prikazom posameznih projektov ali artefakti. Pretekli odziv medijev je zaradi velike količine podan v digitalnem formatu, po katerem s pomočjo galerijskih tablic lahko pobrskajo obiskovalci. Morda ne bi bilo slabo, če bi kaj več bistvenih pogledov od medijev preprosto izpisali, na tablicah pa shranili preslikane analogne fotografije. Ne le, da imajo obiskovalci to radi, velja tudi, da se je skozi zajeten kupček člankov v kateri koli obliki pač težko prebiti. Hkrati je jasno, da so fotografije pogosto premajhne, izobešene pa previsoko. Obrazi nekaterih akterjev se komajda razločijo, prav fotografsko gradivo in opisni teksti pa zato zavzemajo mesto "samoumevnega in nespornega kapitala", ki ne predvideva relacije z obiskovalcem.
Novembra 2010 sta Rajka Bračun Sova in Vlasta Vodeb pripravili enodnevni izobraževalni seminar Kako zagotoviti dostopen muzej, predhodno pa je bila izdana tudi publikacija. Zaradi izboljšanja razstavljalnih praks sta ponudili številne nasvete o primernem oblikovanju fizičnega prostora in razreševanju ovir senzorične narave, česar pa Moderna galerija tokrat še zdaleč ne upošteva. Opisna besedila so pritrjena na prenizkih ali previsokih legah, njihova velikost črk pa je v večini premajhna. Le kaj naj si, na primer, misli obiskovalec iz tujine, ki ne razume slovensko, znajde pa se pred ogromnim izpisom Delovega članka Kaj hoče Dragan Živadinov? Da bi lahko prebral vsaj stokrat manjši angleški prevod, mora stopiti za vitrino, upogniti hrbet in natakniti očala. Številnim slabovidnim posledično poleg teh priporočamo še daljnogled.
Zakaj tako, ne vemo, sprašujemo pa se, ali bi nas to sploh moralo zanimati. Kaj ni stremljenje k uspešni komunikaciji z obiskovalci pričakovano, ne glede na idejno zasnovo vsakovrstne razstave? Krivdo za to nedopustno amaterstvo seveda nosi glavna kustosinja, tokrat pa tudi Novi kolektivizem, ki je oblikoval besedila. Je snovalce NSK-jeve razstave zaslepil entuziazem?! Vemo namreč, da koordinacija tako obširne razstave nikakor ni preprosta, ta pa je ponovno združila sodelavce ter Ljubljani postregla z navdušujočim vetričem še ne odpihnjenega kolektivizma.

Katarina Stopar