Japonski znanstvenik in pesnik Kazunori Asada je v zadnjem času veliko pozornosti na znanosti posvečenih blogih vzbudil s svojo tezo, da je bil Vincent van Gogh bolj kot revolucionar na polju umetnosti - slikar z okvaro vida. Asada je svoj članek napisal na podlagi svoje izkušnje na Hokkaidu: tam je namreč preizkusil "imerzivni simulator", s pomočjo katerega človek lahko izkusi barve enako kot ljudje z različnimi tipi barvne slepote. Ko je nato nekje videl repliko van Goghovega platna, je doživel, kot pravi, razodetje.

Je van Gogh slabo videl rdečo?
Van Goghove slike, piše Asada, so v filtrirani svetlobi videti lepše in bolj naravne. "Neskladnost v barvah in grobost linij sta potihoma izginili," ugotavlja znanstvenik. "Vsako platno se prelevi v mojstrovino z neznansko prefinjenimi potezami in senčenjem." Asada je nato raziskoval naprej s pomočjo računalniškega programa za simulacijo barvne slepote in našel spekter poškodbe, ki po njegovem mnenju najbolje "odgovarja" van Goghovemu delu. Tako je prišel do sklepa, da je slikarjevim očem manjkalo nekaj receptorjev za rdečo barvo.

Slike, ki jih vsi poznamo, (dobesedno) v novi luči
Japončeve "filtrirane" različice van Goghovih slik so resnično enotnejše in naravnejše od izvirnikov: sijoče, močne barve zamenjajo bolj organski odtenki, ki se nežneje prelivajo drug v drugega in so med seboj bolj komplementarni v tradicionalnem pomenu besede. Intenzivna oranžna in rdeča Žitnega polja za bolnišnico Saint-Paul dobita jesensko zlat odtenek; čarobni zeleni odtenki Zvezdnate noči postanejo za las bolj rumeni, polje v Sejalcu je opazno manj rdeče-oranžno, Sončnice pa veliko bolj umirjenih barv.

Seveda se Asadovo teorijo da izpodbijati. Najočitnejši razlog: različice slik, ki jih je vzel v obdelavo, niso nujno popolnoma zveste originalom; za nameček še nimajo visoke resolucije in čisto mogoče je, da so obravnavana platna v živo videti občutno drugače.

Kaj ni izbira barv sama po sebi umetniška drža?
In potem je tu še "etični" argument - lahko res trdimo, da so van Goghove slike skozi filter videti bolje? Ni morda predrzno sklepati, da je bila umetnikova drzna uporaba barv posledica zdravstvene težave? Ne nazadnje je skušal doseči, da bi se barve med seboj bíle - neortodoksne kombinacije barv so se skladale z estetiko postimpresionizma in fovizma. Ali pa je bil Paul Gauguin nemara tudi barvno slep?

"Monetova teorija"
Podobnih "revolucionarnih odkritij" je bilo med umetnostnimi zgodovinarji že nekaj: obstaja teorija, da se je Monetova barvna lestvica po njegovi operaciji (zaradi očesne mrene so mu odstrani lečo na enem očesu) globlje v modre tone spremenila zato, ker je nenadoma lahko videl ultravijolično svetlobo (leča ta del spektra namreč sama od sebe filtrira). Toda izhodiščna kleč ostaja enak: sta bila inovativna zaradi "zdravstvenih" dejavnikov, ali pa sta bila inovativna preprosto zaradi svojega daru in ustvarjalnosti? Njuna dediščina umetnosti verjetno priča o zadnjem.