Tako v njegovi rodni Španiji kot Italiji, kjer si je ustvaril uspešno kariero, je bilo to obdobje protireformacije, ki je s poudarjanjem svetniških legend in njihovega žrtvovanja odgovarjala reformaciji. Čeprav morda manj znan kot Caravaggio, Velazquez in Rembrandt, se je Ribera ponašal s prav takšnim mojstrstvom, s svojim smislom za kompozicijo, dramatiko in anatomijo, pa je znal tesnobno človeško krutost prenesti v vrhunske mojstrovine.

Prva predstavitev del slikarja in grafika Joséja de Ribere (1591–1652) v Veliki Britaniji je od konca septembra na ogled v londonski galeriji Dulwich, kjer postavitev začenjajo in sklepajo prav s prizorom nasilja. Prva soba je namenjena svetniškim mučeništvom, med drugim mučeništvu sv. Jerneja, ki so ga odrli pri živem telesu. Njegovo mučeništvo se večkrat pojavi v Riberovem opusu, kar v resnici ne preseneča, saj je bil pri naročnikih priljubljen motiv v južni Evropi, zlasti protireformacijski Italiji in Španiji. V razstavo so vključene tri različice mučeništva sv. Jerneja, ki so nastale v različnih obdobjih umetnikove kariere in pokažejo razvoj njegovega sloga.

Apolon odira Marsijasa
Zadnja soba je rezervirana za eno samo olje na platnu, Apolonovo odiranje Marsijasa (sliko je za to priložnost posodil Museo Nazionale di Capodimonte v Neaplju). Pred nami je pretresljiv prizor mučenja pastirja, ki si je dovolil izzvati boga Apolona in po neuspehu dočakal neusmiljeno kazen. Na upodobitvi dominirata dve figuri, Marsijas, ki z v grozljivem kriku spačenim obrazom prvi pritegne našo pozornost. Leži na tleh, nad njim pa se dviguje mogočni Apolon, ki je že začel izvajati kazen – odirati pastirja, ki se gol zvija v bolečini. Obe figuri si ne bi mogli biti v večjem kontrastu – Apolon je svetle polti, njegovo telo pa je odeto v purpurno ogrinjalo, ki vihra okoli njega. Božansko bitje z mladostnim obrazom hladnokrvno gleda pod seboj zvijajoče se telo, ki pripada veliko bolj otipljivemu človeku. Ta je v nasprotju z bogom svetlobe ogorel, čuti bolečino in je umrljiv.

Večja dramatičnost in pretresljivost
Seveda tovrstni nasilni prizori in mučeništva niso lastna le baročni umetnosti, ampak so jih slikali že v renesansi, vendar zdaj z veliko večjim naturalizmom in dramatičnostjo. Baročni mojstri so prizor običajno naslikali v tistem trenutku, ko je najbolj krvav in pretresljiv. Ribera je odiranje Marsijasa naslikal leta 1637, približno 60 let pred tem je enako motiviko upodobil beneški renesančni slikar Tizian in ob primerjavi obeh del postane jasno, kako so baročni slikarji od Caravaggia naprej z večjo dinamiko, poudarjeno tragiko in bolečino neposredneje nagovarjali gledalčeve občutke.

V svojem realizmu ali že kar naturalizmu šokantna in groteskna Riberova dela niso torej izraz umetnikovega domnevnega sadizma, pač pa tendenc in umetniškega interesa časa in okolja, v katerem je ustvarjal. Razstava med drugim pokaže, kako je Ribera uporabil popolnoma nov pristop pri upodabljanju človeškega trpljenja v svojih moških figurah. Zasukano telo moškega v risbah, kot je Moški, privezan ob drevo (okoli 1620) iz pariškega muzeja Louvre, povzema osnovni fokus umetnikovih del na papirju, ki segajo od študij za slike in grafike do risb kot samostojnih del.

José oz. Jusepe de Ribera, poznan tudi kot Spagnoletto (mali Španec), se je rodil v Jativi v španski avtonomni skupnosti Valencia. Učil se je pri Franciscu Ribalti v Valencii. Leta 1616 se je poročil v Neapelj in večino življenja prebil v Italiji, kjer sta nanj vplivala Correggio in predvsem Caravaggio, pomemben navdih številnih umetnikov na baročni stari celini. Ribera si je v Neaplju ustvaril pravi slikarski monopol, da so se iz tega mesta morali umakniti številni slikarji.

Številna dela so za razstavo Ribera: Umetnost nasilja, ki bo na ogled do 27. januarja, posodile pomembne evropske in ameriške umetnostne institucije. Na ogled je 45 del – slik, grafik in risb, številna so prvič na ogled v Veliki Britaniji.