V stavbi Daniela Libeskinda - sloviti arhitekt je načrtoval tudi danes že skoraj legendarno stavbo judovskega muzeja v Berlinu - namreč pod drobnogled niso postavljeni holokavst in drugi ključni dogodki iz dramatične judovske zgodovine; poudarek je na sedanjosti in prihodnosti. Kot je dejala direktorica muzeja Connie Wolf, je to "muzej življenja", katerega bistveno sporočilo je, da Judje nikakor ne razmišljajo le o krivicah, ki so se njihovemu ljudstvu godile v preteklosti, pač pa živijo povsem 'normalno' življenje.
Muzej naj bi bil tako 'srečen kraj' v srečnem mestu, v katerem je Judom vedno šlo dobro. Stalna razstava govori o željah in ambicijah Judov oziroma naj bi bila prikaz slavljenja življenja v vseh njegovih pojavnih oblikah. Muzej je tako izrazito 'ameriški' in govori tudi o tem, da so Judje tudi mentalno del ameriškega ljudstva. Oziroma v besedah Wolfove: "Ta muzej ne živi v senci, ki bo vedno del Evrope. Govori o tem, da sta optimizem, prikazan v tem muzeju, in optimizem Amerike tesno prepletena."
Kalifornija - novi Sion, San Francisco - novi Jeruzalem
Morda je San Francisco celo edino mesto na svetu, ki si lahko 'privošči' muzej, ki tako izrazito parcialno in pristransko predstavlja Jude. Judej so bili namreč tistim, ki so dejavno sodelovali pri ustanavljanju mesta San Francisco in mesto Levija Straussa je vedno veljalo za eno njihovih glavnih 'utrdb'. "Kalifornija je bila za Jude novi Sion, San Franciso pa novi Jeruzalem," pove Marc Dollinger, profesor judovskih študij na državni univerzi v San Franciscu (San Francisco State University). Tudi danes ostajata San Francisco in Oakland za New Yorkom in Los Angelesom mesti z najvišjim odstotkom Judov med prebivalstvom. Danes so Judje sicer močno asimilirani. Pravih judovskih okrožij v teh mestih ne boste našli, in kar 90 odstotkov Judov se odloči za poroko s pripadniki drugih veroizpovedi ali ateisti.
Zgodovinski pogled, nujen za razumevanje sodobnega judovstva
Čeprav v muzeju poudarjajo, da so se zavestno odločili za drugačen pristop k predstavljanju Judovstva, ki izključuje zgodovinski pogled, se vsakomur, ki je seznanjen vsaj z osnovami zgodovine judovskega ljudstva, odločitev ne more zdeti povsem pravilna. Zgodovina namreč verjetno prav pri nobenem narodu ne igra tolikšnega pomena kot ravno pri Judih. Ravno dramatični zgodovinski dogodki, začenši s prvimi preganjanji Judov v času križarskih vojn, nadaljujoč s prvimi obtožbami za izvrševanje ritualnega umora (v Angliji v 15. stoletju), prek velikih preganjanj Judov, okrivljenih za veliko lakoto in izbruh kuge v 14. stoletju, vzpostavitev nekoliko nenavadne institucije dvornih Judov, preskrbovalcev pogoltnih in vojn željnih vladarjev z denarjem, velike razprave o politični emancipaciji Judov v 19. stoletju do nacističnega antisemitizma, so namreč botrovali izoblikovanju značilne judovske mentalitete in tesne notranje povezanosti judovskih skupnosti. Aspiracij ameriških Judov in njihovega sedanjega življenja v Novem svetu tako ni mogoče povsem razumeti brez vsaj bežne navedbe teh časovnih prelomnic, zato tudi se tudi muzej ne more pohvaliti s pravim znanstvenim pristopom do obravnavane teme.
Polona Balantič