S slovitim avantgardnim skladateljem Johnom Cageem je povezanih več mitov. Zagotovo pa je eden najzabavnejših tisti, povezan z njegovim nastopom v italijanskem kvizu Lascia o Raddoppia, ki ga je vodil sloviti Mike Bongiorno. Cage je nastopil kar petkrat in občinstvo zabaval z nenavadnimi kompozicijami, ki jih številni ne bi imeli za glasbo, če Bongiorno ne bi vedno znova poudaril, da je Cage skladatelj. No, Cage je na kvizu tudi zmagal in obstajajo domneve, da so mu vprašanja vnaprej 'pretihotapili' nekateri od njegovih italijanskih prijateljev, med katerimi sta bila, denimo, Umberto Eco in zbirateljica umetnosti Peggy Guggenheim.

Ampak tokrat nas to niti ne zanima. Tokrat poudarjamo Cageev nastop 26. februarja 1959, kjer se je Cage imenoval za strokovnjaka za gobe. Septembra istega leta je v New Yorku na Novi šoli za družbene raziskave imel celo predavanja o identifikaciji gob in leta 1962 je bil med ustanovitelji newyorške mikološke družbe. Zakaj sploh gobe? Oziroma kaj imajo gobe opraviti z glasbo?

Gobe so izmuzljive kot glasba. Oboje je skoraj nemogoče razumeti.
Cage je svoj pogled na povezavo med glasbo in gobami formuliral tako: "Prišel sem do zaključka, da če se posvetiš gobam, se lahko veliko naučiš o glasbi. /…/ Bolj kot jih poznaš, manj gotov si, ko gre za njihovo identificiranje. /…/ Nima smisla, pretvarjati se, da poznaš gobe. Gobe se izmuznejo našemu poznavalstvu." Podobno bi lahko verjetno rekli za glasbo. Glasbo, kakršno je ustvarjal Cage, je z razumom verjetno težko 'ujeti'. Ali kot je razmišljal on sam: če je glasba proces, potem je umetnikova naloga zgolj, da pusti zvokom obstajati; povsem brez določenega namena. Zvoki so razpršeni in naključni. Glasba ne spreminja sveta, je preprosto izvedba kompleksnosti njegovega zvoka.

Umetniški herbariji – zvrst med botaniko in umetnostjo
In to naj bi podajala tudi zvočna instalacija, reinterpretacija Cageevega dela V pokrajini iz leta 1948, ki je del razstave O zeliščih in rožah. Umetniški herbariji – od Beslerja do Penoneja, od de Pisisa do Caga na gradu Miradolo v bližini Torina. Gre za domiseln koncept, saj razstava vzpostavlja povezave in paralelizme med historičnimi herbariji in deli umetnikov, ki razmišljajo o različnih elementih narave, včasih pa se tudi neposredno navezujejo na herbarije.

Po en ilustriran herbarij za vsak dan v letu in vsaj eden 'povrhu'
Eden najbolj izjemnih zgodovinskih herbarijev, ki jih vključuje tudi razstava (seveda ne v celoti), je Hortus Eystettensis, ki ga je ustvaril nemški lekarnar Basilius Besler (1561–1629) iz Nürnberga. To pravzaprav ni herbarij, herbarij je bil zgolj osnova za to delo, ki vključuje ilustracije 1084 rastlin z vrta škofa Johanna Konrada von Gemmingena. Škofov vrt je bil imeniten. Obsegal je osem teras, s katerih se je razgled širil na bavarsko mesto Eichstätt. Velja za prvi botanični vrt na Nemškem (tedaj Nemčija kot država seveda ni obstajala) in v svojem času edinega zunaj Italije. Mimogrede, obsežnejši in tudi na razstavi zastopan herbarij sta ustvarila zakonca Ada in Alfonso Sella. Obsega kar 2539 enot in je rezultat tridesetletnega dela (1954–1984).

Besler je bil skrbnik omenjenega vrta in leta 1611 mu je škof dal nalogo, naj ovekoveči njegovo veličastnost. Besler je naredil veliko več kot zgolj demonstriral bogastvo vrta. Ilustracije rastlin, med katerimi je bilo veliko zelišč, je dal vgravirati na 367 bakrenih plošč, obenem pa tudi izdelati barvne ilustracije na papirju visoke kakovosti. Namen teh 367 plošč je bil, da je vsaka namenjena enemu dnevu v letu. Ta ilustrirani herbarij velja za enega vrhuncev botanične umetnosti.

V gradu je ostala zgolj ena sama miza
Razstava se sicer navezuje tudi na zgodovino gradu. Ta je bil od sredine devetdesetih let zapuščen, pred tem, konkretno po smrti zadnje dedinje gradu leta 1950, je bil namenjen duhovnim potrebam in domu za ostarele. Pohištvo je bilo ukradeno ali prodano, ostala je zgolj miza. In to je umetnica Chiara Camoni uporabila za predstavitev svojega 'herbarija'. Gre za 14 porcelanastih plošč, na katerih s tehniko emajla predstavlja 14 zelišč.

Ustvarjanje herbarija kot apoteoza hoji
Razstavo odpira delo Helen Mira, platno, ki govori tudi o tem, da ustvarjanje herbarija zahteva veliko hoje. Lahko si samo predstavljamo, koliko je moral prehoditi Filippo De Pisis, ki je zbral več kot tisoč zelišč, jih katalogiziral in herbarij nato v letih 1916/17 daroval padovanskim botaničnim vrtovom. Šele v svojih poznejših letih se je posvetil slikanju, kjer je poleg drugih motivov upodabljal tudi rastline. Vendar nikakor ne realistično, ampak je v svoje upodobitve vnašal tudi aktualno občutenje sveta in samega sebe.

Podobno zanimiva oseba preobrazbe od naravoslovca k umetniku je Wolfgang Laib. Najprej je študiral medicino in se šele nato posvetil umetnosti. Verjetno je najzanimivejši vidik njegovega dela to, da od leta 1977 zbira cvetni prah. Kot da bi prakticiral mantro, nato zbrani prah razporeja v vzorce in nekako išče harmonijo, ki vodi (naj bi vodila) svet.

Podali smo zgolj izsek z obsežne razstave, ki pa morda vendar uspe prikazati, kako se je mnogo umetnikov skozi zgodovino ukvarjalo z rastlinami in morda še bolj, kako so naravoslovci od ukvarjanja z naravo prešli v umetnost in floro naredili za predmet, pa tudi izhodišče svojih umetniških raziskovanj. Razstava bo na ogled do 22. junija, torej lahko rečemo, da je na ogled v času, ko je vrt okoli gradu najočarljivejši.