No, bila je na načrtih danskega arhitekta Jorna Utzona in ti so žirijo prepričali, da na mednarodnem razpisu prav njegov načrt izbere za gradnjo stavbe, v kateri bi domovala kultura. Utzonova ideja je bila izbrana januarja 1957 in ob obletnici so v Sydneyju odprli razstavo, na kateri si je mogoče ogledati še druge predloge za opero in fotografije, ki ponazarjajo uresničevanje Utzonovih sanj.

To pa je teklo vse prej kot po maslu, saj je moral do osvojitve razpisa malo znani arhitekt požreti marsikatero pikro na račun nenehno rastočih stroškov in časovne zamude. Spori z vladnimi uradniki so bili tako ostri, da je Danec leta 1966 odstopil od projekta. Opera, ki so jo začeli graditi leta 1959, je bila končana leta 1973, v njej pa ne domuje le opera, kot nakazuje ime, ampak tudi več gledaliških, plesnih in glasbenih ansamblov. Glavno besedo ima klub temu opera, ki je tretja najbolj produktivna na svetu.

Koncerti kar v mestni hiši
Tega si v letih po drugi svetovni vojni verjetno ni predstavljal nihče. Še zlasti ne Eugene Goossens, ki je leta 1946 prispel v Sydney, da bi kot gostujoči dirigent vodil sydneyjske simfonike. Pretresen je ugotovil, da zasedba nastopa v mestni hiši in da Sydney sploh ne premore koncertne dvorane. Podobno žalostna je bila tudi situacija v gledališkem svetu, kjer gledališča niso mogla gostiti niti srednje velikih oper.

Goossens je našel pravi način
Čez leto dni se je Goossens vrnil kot stalni dirigent in že začel naglas razmišljati o novi zgradbi, v kateri bi bilo dovolj prostora za simfonike in komorne zasedbe. Ko niti leta 1954 ni bilo ne duha ne sluha o načrtih za tako zgradbo, je svoje nastope v jasnosti še okrepil in si tako zagotovil sestanek s takratnim avstralskim premierjem Johnom Josephom Cahillom. Eno srečanje je bilo dovolj, da se je Cahill navdušil za idejo in obljubil sodelovanje. Januarja 1956 je izšel javni natečaj za gradnjo opere, leto kasneje pa je bil zmagovalec znan.

Cahill je hotel prehiteti čas
2. marca 1959 sta Cahill in Utzon skupaj položila spominsko ploščo, na premierovo zahtevo pa se je morala začeti tudi gradnja, čeprav sta Utzon in njegov pomočnik Arup vztrajala, da načrti še niso končani. Začele pa so se težave. Že do konca leta je Danec dobil novo nalogo: namesto dveh dvoran je stavba morala imeti štiri.

350.000 ur, da ne bi zamakalo
Ob tem je arhitektu največ težav povzročala streha. Več kot 350.000 ur je bilo potrebnih za preizkušanje najrazličnejših načinov, kako pokriti jadra zgradbe. Uspelo mu je oktobra 1961, ko se je Utzon odločil, da bo najboljši način tak, kot ga ponujajo kocke Lego - jadra je razdelil na več delov in jih nato sestavil kot priljubljeno otroško igračo.

28. februarja 1966 je Danec odstopil, novo ekipo arhitektov pa je prevzel Peter Hall, ki je vnesel nekaj sprememb, a še vseeno ni mogel znižati astronomskih stroškov. 23. oktobra 1973 je Opero slovesno odprla kraljica Elizabeta II., stroške pa so poravnali Avstralci, večinoma s posebno operno loterijo.