A kaj, ko etablinarni eliti umetniškega sveta ni kaj prida do tega, da bi jo postavljali na glavo ...

V palači Burlington House v srcu Londona so na Poletni razstavi (The Royal Academy's Summer Exhibition) mojstri pomešani z "amaterji", presoji občinstva pa je prepuščeno, kdo resnično sodi v kateri predalček - ureditev, ki tisti prvi "sekciji" ni vedno všeč. Letos je tako iz Kraljeve akademije pricurljala vest, da je nekaterim uglednim akademikom "nerodno", ker njihove velecenjene umetnine visijo poleg stvaritev navadnega plebsa. Te po njihovi oceni namreč niso kaj prida.

Vsak umetnik, znan ali neznan, lahko v zameno za majhen denarni prispevek v presojo komiteja Akademije ponudi do dve svoji stvaritvi (letos je, denimo, prispelo 12.000 stvaritev iz 27 držav). Koncept najbolj priljubljene in največje britanske razstave je preprost: javnost, in ne kritiki, so najboljši razsodniki umetnosti.

Včasih te pač obesijo za vrata ...
"Letos poskušamo vpeljati nekaj novosti in med internimi razpravami je prišlo na dan, da se nekateri akademiki razstave kot celote sramujejo in jim tega ni težko tudi povedati," priznava koordinator postavitve, kipar in slikar Christopher Le Brun. "Ampak po 243 letih ne nameravamo prekiniti tradicije." Na vprašanje, česa natančno se sramujejo, Le Brun odgovarja, da je v igri vprašanje "splošne kvalitete". "Toda mi lahko izbiramo samo iz tega, kar so nam ljudje poslali, zato tudi poudarjamo, da smo zgolj 'gostitelji' Poletne razstave. Umetniki sami pa seveda ne morejo nadzirati, kam in poleg česa bodo njihovo delo obesili. Moj prispevek je bil nekoč, denimo, za nekimi vrati, kjer ga ni nihče videl," ga povzema The Independent.

Neprizanesljivi do neznanih pretendentov
Le Brun je s tem komentarjem malce omilil svojo izjavo od prejšnjega tedna, ko je pripomnil, da so nekateri letošnji prispevki "preprosto psihotični". Zdaj dodaja, da mnogi od amaterskih poskusov 'niso strašno dobri', da pa "med njimi so dobre najdbe, če natančno pogledaš". Strokovna javnost si je postavitev že lahko ogledala, za javnost pa se odpira prihodnji teden in bo na ogled do sredine avgusta.

Kljub vsemu letos seveda ne bodo manjkali niti avtorji, ki so že priplezali malo višje na prehranjevalni verigi umetnosti - Cornelia Parker, Richard Long, Bill Drummond, Giles Deacon, Tony Bevan ter celo Tracey Emin in Antony Gormley. Nekdanji Turnerjev nagrajenec Martin Creed je ustvaril inštalacijo iz kupa stolov, ameriški popartist Jeff Koons pa je prispeval ogromno skulpturo Colouring Book, ki je razstavljena pred galerijo in ki menda tematizira "obsedenost družbe z mladostjo in infantilnostjo".

Morda le ne bo tako hudo ...
Javne razprave o umetniški kakovosti z eksponati natrpane razstave imajo prav tako že dolgoletno tradicijo, a prvi letošnji recenzenti se kljub temu strinjajo, da se bo dalo tudi tokrat v grmadi prispevkov najti nekaj izvrstnih. "Prispevki amaterjev niso nič bolj sramotni kot najslabši prispevki akademikov, povprečje pa je nekje v pohlevni sredini, kot je na primer Little Owl Anne Johnson," piše The London Evening Standard. Kraljeva akademija nam tako letos menda ne ponuja naslednjega velikega odkritja - sicer pa si lahko mnenje s pomočjo spodnje galerije ustvarite sami.