Spet drugič so zrcala glasov, za katere se zdi, da ne sodijo k nobenemu določenemu obrazu. Včasih pa je obraz le preostanek nečesa, za kar bi bilo najbolje, da prepustimo igri zvočnega izraza, so v MoTA Pointu zapisali ob odprtju razstave Irene Tomažin.

Večkrat nagrajena vokalistka in peformerka v prostorih na Gosposvetski cesti premierno predstavlja svojo prvo audiovizualno instalacijo Obrazi glasov/šum, ki jo je navdihnilo vprašanje, kako bi bilo narediti portret nekega določenega glasu.

Tomažinova se je plesno izpopolnjevala pri Studiu Intakt in v Plesnem teatru Ljubljana ter v izobraževalnih programih Plesni laboratorij in Agon. Bila je štipendistka DanceWEB programa za sodobni ples na Dunaju, izbrana je bila tudi v program izobraževanja Atelier Grotowski Inštituta.

Prvenec Hitchockove metamorfoze je leta 2001 ustvarila s skladateljem Mitjem Reichenbergom. Z drugim solom Kaprica pa se je začelo tudi njeno raziskovanje razsežnosti glasu. Za projekt Kot kaplja dežja v usta molka je bila leta 2009 nagrajena na festivalu Gibanica, za predstavi Kaprica in (S)pozaba kaprice je prejela nagrado zlata ptica.

Od leta 2006 ustvarja solo projekt za glas in diktafone iT. V okviru mednarodnega projekta Co-voicings je pri Kamizdat založbi izšla zgoščenka Taste of Silence, ki je izhajal iz njenega sola iz leta 2013 Okus tišine vedno odmeva, za katero je na letošnji Gibanici dobila nagrado občinstva in nagrado žirije za najboljšo predstavo.

V Ljubljani in v tujini vodi delavnice za glas. Lani je Zavod Emanat izdal njeno knjigo Srečevanja glasov: med občinstvom in občestvom - ljudska pesem na sodobnem odru.