Vincent van Gogh je Spalnico naslikal v svojem arleškem obdobju, ki ga je zaznamovalo žalostno slabšanje njegovega duševnega zdravja. Ob prihodu v Arles je bil van Gogh poln zanosa in utopičnih sanj o ustanovitvi umetniške kolonije na francoskem jugu, ki je njegovemu tedaj že z zelo živahno paleto zaznamovanemu slikarstvu pečat vtisnil z rumeno barvo pšeničnih polj in sonca. Vendar pa je umetnik kmalu ugotovil, da tudi življenje na francoskem jugu ni najbolj blago, mračil se mu je um, odrezal si je uhelj in prostovoljno pristal v norišnici. Prav v tem prostovoljnem zaporu pa je še dvakrat naslikal Spalnico; zanjo je dejal, da je to slika, ob "kateri se spočijejo možgani in še bolj domišljija".

Danes je znanih pet različic van Goghove Spalnice. Dve sta skici, tri pa oljne slike. Za največjo mojstrovino velja prva različica, iz leta 1988, ki je danes razstavljena v Amsterdamu. Obstajata pa še dve, hranijo ju v pariškem muzeju d'Orsay in v chicaškem umetnostnem inštitutu. Velja, da le izvirni sliki uspe ponazoriti sanjavo in optimistično vzdušje, ki je prevevalo van Gogha leta 1888. Tedaj je zares verjel, da je v Arlesu naposled našel resnični dom (Umetnik se je namreč v 37 letih kar 37-krat preselil).

"Še eno platno velikosti 30. Tokrat gre preprosto le za mojo spalnico. Tukaj bo vse morala narediti barva, ki bo s svojo preprostostjo upodobljenim stvarem dala veličastni stil in ki bo namigovala na spanje ali počitek. Z eno besedo, pogled na sliko bi moral pomiriti možgane, še bolje, domišljijo," piše van Gogh v pismu svojemu bratu Theu.

Modra, ki je v resnici vijoličasta, ki je v resnici bela
Stena sobe, ki je danes modra, je bila v izvirniku vijoličasta, je pokazala kemična analiza slike. Odkritje dejansko nakazuje tudi na umetnikovo čustveno stanje, saj je bil zid sobe v resnici - bel.

Vijoličasti odtenek je bil tako plod umetnikove domišljije, s katero je najbrž želel poudariti počitek misli ali pa svojo ustvarjalnost, ugotavljajo znanstveniki. O tem, da je stene upodobil v bledi vijoličasti barvi, je umetnik pisal tudi svojemu bratu Theu. Ob tem je opisal tudi dejanske barve spalnice, ki jo je želel polepšati in obenem izraziti svoj čustveni svet.

Umetnik sončnic in zlatih polj
Vincent Van Gogh (1853-1890) velja za enega najpomembnejših utemeljiteljev modernega slikarstva. Sprva je slikal temne slike, kot so Jedci krompirja iz leta 1885. Leta 1886 pa je odšel v Pariz, kjer je preučeval impresioniste; v Parizu se je začel družiti z umetniki, kot so bili Gauguin, Henri de Toulouse-Lautrec, Emile Bernard, Camille Pissarro in John Russell.

Njegova barvna lestvica je v Parizu postala svetlejša, poteze čopiča izrazitejše, dramatičnost slike pa poudarjena s črnim robljenjem barvnih ploskev. Ker ga je zanimal predvsem portret, modelov pa si ni mogel privoščiti, se je obrnil k lastni podobi. V Parizu je ustvaril vsaj 20 avtoportretov.

Maja 1889 je bil sprejet v psihiatrično bolnišnico v Saint-Remyju v bližini Arlesa. V letu, ki ga je preživel v bolnišnici, je ustvaril neverjetnih 150 slik. Maja 1890 se je iz Saint-Remyja preselil v Auvers-sur-Oise v bližini Pariza. Julija 1890 se je na pšeničnem polju ustrelil (čeprav obstajajo teorije, da je šlo za tragično nesrečo, in sploh ne za samomor).