Ker je tako po kakovosti kot po načinu pridobitve Vladna umetnostna zbirka izredno raznovrstne narave, so se odločili, da jo predstavijo na več razstavah. Danes odpirajo postavitev slik, ki so bile naročene oziroma odkupljene po letu 1945, jeseni bo sledila predstavitev izbora najboljših kiparskih del, v zadnjem delu pa se bodo posvetili delom iz zaplenjenega in nacionaliziranega premoženja, ki zaradi težavnega ugotavljanja izvora zahteva posebej temeljite raziskave.
Kakšno umetnost je zbirala nova politika?
Prva razstava Umetnost za nove dni – Slike iz Vladne umetnostne zbirke, ki bo na ogled do 29. junija, tako na ogled ponuja 79 slik, ki so večinoma nastale med letoma 1946 in 1983. Času ustrezno so odraz okusa nove politike, katere preference se kažejo zlasti na dveh ravneh – poudarjanje »bratstva in enotnosti«, kar se je kazalo v zbiranju del likovnikov vseh jugoslovanskih narodov, pri izboru slovenskih umetnikov pa v izrazitem posluhu za tiste, ki so bili tako ali drugače vpeti v republiško in zvezno politiko, profesorji na likovnih akademijah ali pa visoki funkcionarji stanovskih združenj in prejemniki državnih priznanj. V poznih petdesetih letih se jim pridružijo tudi preverjeni mladi umetniki, ki so bili zgodaj nagrajeni z državnimi ali strokovnimi priznanji.

O slogovni naklonjenosti vladnih naročnikov oziroma kupcev zgovorno pripoveduje odsotnost nekaterih ključnih slikarskih imen tistega časa, pogrešamo dela Gabrijela Stupice, s premikom k abstraktnemu slikarstvu tudi dela Staneta Kregarja. Primerne ideološke upodobitve za javno rabo so bile zavezane realističnemu slogu z nekaj tolerance pri stilizaciji, v petdesetih letih pa je politika počasi vendarle opustila upe, da bi mogla umetnost resno vpreči v svoj ideološko-propagandni stroj, piše ob razstavi Andrej Smrekar.

Eno prvih javnih naročil je nastalo za kongresno dvorano Vile Bled, ki je po koncu vojne postala prioritetni protokolarni objekt, stavbe, v kateri so med obema vojnama poletja preživljali Karađorđevići, pa se je prijel naziv Titova vila. Na pričujoči razstavi je omenjeno naročilo zastopano z delnim osnutkom Slavka Pengova Izgradnja. Prav tako pomemben prostor je bila vladna palača, kjer je nova oblast opremo navezala na ciklus slik Gojmirja Antona Kosa z natečaja leta 1939. Najprej so ga leta 1947 dopolnili s Kosovo supraporto Odpor, deset let pozneje s sliko Prihod osvoboditeljev v Ljubljano. Znotraj ideologiji ustrezajoče estetike socialističnega realizma je po sporu z informbirojem prevladala domača struja, ki je bila propagandno dejavna že med narodnoosvobodilnim bojem. Šlo je predvsem za slikarje, ki so se pred vojno šolali v Zagrebu in delovali v stiku s hrvaško skupino Zemlja.

Od socialne motivike do intimne abstrakcije
Prvo povojno obdobje osvetljuje na razstavi socialna motivika del Iveta šubica, Slavka Pengova in Kosa z nadaljevanjem cikla Slovenica. Intimizem petdesetih let zastopajo krajine Marija Preglja in Nikolaja Omersa, dela Maksima Sedeja in tihožitja Gojmirja Antona Kosa. Zadnje obdobje pripoveduje o bolj odprtem posluhu za abstrakcijo z umetninami Andreja Jemca, Zorana Didka, Zlatka Price in nekaterih drugih umetnikov.

Zbirka, ki jo je od Izvršnega sveta Skupščine Socialistične republike Slovenije Narodna galerija prevzela leta 1986, obsega 971 slik, 109 kipov in 280 del na papirju. O številnih delih, ki so raztresena po 26 lokacijah, so v galeriji dokončno uredili evidentirano gradivo kot celoto, s tem pa pripravili nastavke za nadaljnje zgodovinsko in kulturno vrednotenje.