Pregled nemškega kapitalističnega realizma v MGLC-ju odpirajo prav na mednarodni muzejski dan – tega praznujemo že od leta 1977 z namenom večje prepoznavnosti muzejev v družbi in njenega razvoja. Tema letošnjega muzejskega dne poudarja vlogo muzejev pri ozaveščanju javnosti o posledicah človekovega delovanja ter spodbuja k trajnostno in povezovalno naravnani odgovorni družbi.
Kurator razstave, galerist, založnik in ustanovitelj založbe Edition Block iz Berlina René Block, je dela izbral iz dveh grafičnih map - Grafika kapitalističnega realizma in Vikend.
Kapitalistični realizem se začne v dveh trgovinah
Izraz "kapitalistični realizem" izvira iz dveh umetniških akcij leta 1963 v Düsseldorfu, ko so mladi umetniki, nekateri med njimi še študenti, Manfred Kuttner, Konrad Lueg, Sigmar Polke in Gerhard Richter najeli prostor v trgovini in tam pod geslom "Življenje s popom" razstavljali svoje slike. Lueg in Richter sta še istega leta v neki drugi trgovini s pohištvom prodajne kose postavila na bele podstavke in sama nemo sedela na dveh naslanjačih ter tako postala razstavna predmeta, akcijo pa sta imenovala "Demonstracija za kapitalistični realizem".
Block je izraz "kapitalistični realizem" uporabil za galerijo v zahodnem delu Berlina, ki jo je odprl 1964; zdel se mu je primeren s svojo določitvijo tako v primerjavi s socialističnim realizmom kot angloameriškim popartom, ki je v tem času osvajal zahodni umetniški svet. Poleg umetnikov iz Düsseldorfa je k sodelovanju povabil še Berlinčana KP Brehmerja in KH Hödickeja ter Wolfa Vostella, ki so v svojih delih prav tako razmišljali o vsakodnevnih pojavih. Leta 1967 je vse umetnike pridobil za sodelovanje pri ediciji Grafika kapitalističnega realizma, s katero se je končalo to ne-gibanje mlajše nemške umetnosti.
Ne poznam konca tedna
Pet let mlajša edicija Vikend (Weekend) je zasnovana kot dodatni kovček k običajni potovalni prtljagi z različnimi umetninami, ki jih laho zamenjamo za "slike" v hotelskih sobah ali najetih počitniških hišah. Block je načrtoval naklado 95 kovčkov, a jih je bilo dokončanih le približno 50. Sedem umetnikov se je vsak na svoj način spoprijelo z zastavljeno temo in ustvarilo svoj kovček grafik. Vostell in Brehmer sta se posvetila televiziji, Peter Hutchinson je dokumentiral partijo šaha, Hödicke je konec tedna interpretiral na zabaven način s slikami s skritimi napakami. Polke je temo izkoristil za zasebne fotografije, Köpcke je zasnoval arhitektonsko utopijo počitniške hiše iz stekla in na pokrov kovčka pritrdil readymade multiple Josepha Beuysa – Kantova Kritika čistega uma kot nedeljsko branje z Beuysovo izjavo "Ne poznam konca tedna" in steklenička jušne začimbe Maggi, brez katere nedeljska juha ni bila predstavljiva.