Razstava Silentium - Arhitektura tišine avstrijskega zveznega restavratorskega centra (Bundesdenkmalamt Restaurierwerkstätten Baudenkmalpflege) skozi 35 oljnih slik predstavlja posebno arhitekturo kartuzijanskih samostanov, katere zakonitosti določa način življenja kartuzijanov. Kartuzijani oziroma red svetega Bruna velja za enega najstrožjih meniških redov. Člani so zapisani uboštvu, trdemu delu, molčečnosti, postu in kontemplaciji. Ravno te značilnosti skupnosti kartuzijanov pa določajo tudi arhitekturno zasnovo samostana.

Vsakemu hiška za molite, študij in delo
Osrednja poteza kartuzijanskega samostana je velik križni hodnik, okrog katerega so razporejene meniške celice. Te so lahko prave male hiške. Te hiške so bile pogosto dvonadstropne; v pritličju sta bili skladovnica za drva in delavnica, v drugem pa so vhodu, ob katerem je bila običajno slika device Marije, sledili spalnica, miza za študij, miza za obedovanje, prostor za molitev.

Pomembna prvina samostanskega kompleksa je tudi vrt, v katerem menihi meditirajo in gojijo zelenjavo ter sadje. Kartuzijanska skupnost je avtarkična. Nima stikov z zunanjim svetom, čeprav se menihi, ki so zapisani tudi študiju, med drugim ukvarjajo tudi s preučevanjem znanosti in medicine.

Nedeformirani meniški red
Kartuzijani veljajo za "polpuščavniški" red, zato člani veliko časa preživijo v samoti; komunikacija z drugimi je zelo omejena, vendar tišina ni zapovedana. Menihi se ji zapišejo prostovoljno, zaradi prepričanja, da je priseganje na "zunanjo tišino" prava pot do notranje vedrine. Zaradi priseganja na odrekanje in zaradi zavezanosti samoti so kartuzijani v obdobju sekularizacije, to je v zadnjih dveh stoletjih, izgubili še več članov kot številni drugi meniški redovi. Tudi zato, ker se drugače kot številni drugi redovi niso odločili za reforme, ki bi način življenja kartuzijanov vsaj malo približale sodobnemu načinu življenja. Po svoji "trmi" in predanosti čistemu življenju kartuzijani slovijo že več več stoletij. Tako je že papež Inocenc XI., ki je vladal v 17. stoletju, dejal: "Kartuzija ni nikoli bila reformirana, ker ni nikoli bila deformirana."
Pleterje, kartuzija, ki vztraja
V Avstriji danes ni več delujočih kartuzij. Ravno zato je slovensko "dopolnilo" postavitve v Mauerbachu še toliko pomembnejše. Kot podrazstavo so namreč uredili fotografski prikaz Pleterje in kartuzije na Slovenskem, Zgodovina in aktualno življenje, ki jo je leta 2004 ob 600-letnici kartuzije Pleterje pripravil Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Pleterje so namreč eden izmed maloštevilnih še delujočih kartuzijanskih samostanov. Pravzaprav so ga nekoč že zaprli, ponovno pa je začel delovati pred okoli 100 leti.

Predstavitev Pleterja, za katero je večino fotografij prispeval Zvone Pelko, je že gostovala v tujini. Robert Peskar, direktor Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, pa ugotavlja, da gre za eno prvih razstave ožje arhitekturne skupine slovenskih spomenikov v tujini.

Središče kartuzijanov tega dela Evrope
V sklopu avstrijske razstave sta predstavljena še dva na Slovenskem nekoč delujoča
kartuzijanska samostana. To sta samostana Bistra in Žiče; pri nas pa je deloval tudi kartuzijanski samostan Jurklošter. Še posebej znamenite so Žiče, saj je bila to najstarejša kartuzija v Svetem rimskem cesarstvu nemške narodnosti in bila je tudi določena kot matična kartuzija tega dela Evrope.

P. B.