Vsakdanjik z nemških cest okoli leta 1910. Foto: Leopold Museum
Vsakdanjik z nemških cest okoli leta 1910. Foto: Leopold Museum
Emil Nolde: Sommerwolken (Poletni oblaki) (1913)
Čeprav so jih prvenstveno zanimali človeški motivi in življenje v mestih, so tudi ekspresionisti včasih slikali naravo. Foto: Leopold Museum
Ludwig Kirchner: Fränzi vor einem geschnitzten Sessel (Fränzi pred izrezljanim naslonjačem) (1910)
Nemški avtorji so najbolj zaznamovali obdobje ekspresionizma v likovni umetnosti. Foto: Leopold Museum
Lyonel Feininger: Brücke I
Zgodba o nemškem ekspresionizmu ne bi bila popolna brez del nekaterih manj znanih slikarjev, kot je bil Lyonel Feininger. Seveda je treba pristaviti, da je beseda neznan tukaj zelo relativna. Feininger je namreč poznavalcem umetnosti dobro znano ime. Foto: EPA

Tako bi lahko na kratko opredelili umetnike, katerih dela pod naslovom Deutsche Expressionisten (Nemški ekspresionisti) predstavlja dunajski Leopold Museum. Do 10. januarja 2007 so na ogled dela pripadnikov münchenske umetniške 'združbe' Der blaue Reiter (Modri jezdec), dresdenskega 'ekspresionističnega omizja' Die Brücke (Most) in ekspresionistov, ki so raje 'hodili svojo pot'. Med zadnjimi velja omeniti Lyinela Feiningerja, Maxa Beckmana, Georga Grosza in Otta Dixa.

Tudi ženske so lahko (skoraj) odločilne
Da bi bila zgodba o nemškem ekspresionizmu popolna, pa si lahko ogledate tudi stvaritve predhodnikov ekspresionizma. Med temi lahko omenimo tudi dve ženski umetnici, ki sta prav tako vplivali na izoblikovanje ekspresionizma nemškega kulturnega okrožja. To sta Paula Modersohn-Becker in kiparka Käthe Kollwitz. Ženski imeni zapišemo še s toliko večjim veseljem, saj se ženske le redko znajdejo med umetniki, katerih dela so pripomogla k definiranju posameznega umetniškega sloga.

Velesila nekega umetniškega obdobja
Za Nemčijo lahko mirno rečemo, da je bila na področju ekspresionistične likovne umetnosti zares velesila. Razstava v dunajski prestolnici poudarja vsa imena, ki so k temu pripomogla. Na ogled je okoli 130 del, ki so jih ustvarili 'plavi jezdeci' Franz Marc, Vasilij Kandinski, Alexej von Jawlensky in August Macke. Prav tako so predstavljeni tudi člani skupine Die Brücke, ki je leta 1905 nastala v Dresdnu. Tu so bili na delu Ernst Ludwig Kirchner, Ernst Heckel in Karl Schmidt-Rottluff.

Svobodno po Nietzscheju
Gibanje Die Brücke je zanimivo tudi zaradi izvora imena skupine. Umetniki so si namreč ime 'sposodili' v delu Friedricha Nietzscheja Also sprach Zarathustra (Tako je govoril Zaratustra), v katerem je znameniti nemški filozof sodobnega človeka obravnaval kot potencialni most do višje evolucijske stopnje, tako imenovanega Übermenscha (nadčloveka). 'Mostaši' so most sicer razumeli nekoliko drugače. Svojo umetnost so zastavili kot most med nemškim neoromantičnim slikarstvom in sodobnim ekspresionizmom.

Pogled onkraj oceana
Razstava poudarja nekatere teme, ki so jih ekspresionisti radi obdelovali. Slike in lesorezi Heckla, Schmidt-Rottluffa in Noldeja obravnavajo temo primitivizma, zato so tudi predstavljene skupaj s skulpturami, ki so jih ustvarila afriška in oceanska ljudstva. Zanimiv je tudi pristop k krajinskemu slikarstvu, ki so ga 'ubrali' člani gibanja Die Brücke. Ti so namreč motiv narave pogosto povezovali z umetnostjo akta.

Postavitev ponuja vpogled v urbano življenje na začetku 20. stoletja. Posebej povedna so dela Ludwiga Kirchnerja, ki je na platno rad prenašal prizore z berlinskih ulic. Drugo plat urbanosti pa razlagajo nekatera bolj družbenokritična dela, skozi katera sta posebej Otto Dix in George Grosz kritično komentirala slabe razmere, v katerih so po prvi svetovni vojni živeli nižji družbeni sloji.

Čeprav je nemški ekspresionizem svoj vrhunec doživljal v letih okoli prve svetovne vojne, pa so dela v tem slogu nastajala vse do druge svetovne vojne. Kot sklep tega obdobja so v dunajskem muzeju predstavljena pozna dela Maxa Beckmana, ki so nastala okoli leta 1945.