Za izbor te deseterice je poskrbel slovenski odbor Unesca Spomin sveta, so sporočili s celjske občine. Na razstavnih panojih se je mogoče seznaniti z listinami Celjskih grofov, korespondenco Primoža Trubarja in drugih protestantskih piscev, ptujskim mestnim statutom iz leta 1513, Stiškim rokopisom, zbirko Prešerniana, knjižnico novomeškega frančiškanskega samostana, Dalmatinovo Biblijo, Piranskim kodeksom Pietra Coppa, Herbarijsko knjigo Janeza Krstnika Flysserja in Taboriščnim tarokom slikarja Borisa Kobeta.

Listine Celjskih grofov so nastale med letoma 1262 in 1456. Med njimi so tudi najpomembnejše, kot so podelitev grofovskega naslova leta 1341 in pokneženje leta 1436, pa tudi več listin o sklenitvi miru in dedni pogodbi s Habsburžani leta 1443.

Korespondenca Primoža Trubarja in drugih protestantskih piscev iz druge polovice iz 16. stoletja se nanaša med drugim na tisk prvih slovenskih knjig, oblikovanje kranjske deželne protestantske cerkve in protestantsko šolstvo.

Seznaniti se je mogoče tudi s ptujskim mestnim statutom iz leta 1513. Leta 1479 so salzburški Ptuj zasedli Ogri in ga obdržali 11 let, dokler ga niso zasedle cesarske čete in je postal deželnoknežja last. Habsburžani so mesto zaradi strateške pomembnosti obdržali do leta 1511, ko so finančne težave prisilile cesarja Maksimilijana I., da je Ptuj prodal s pravico do ponovnega odkupa nadškofu Lenartu Hodiškemu. Nadškof je 17. julija 1513 s spremstvom prijahal v mesto, kjer so ga slovesno sprejeli. Seznanil se je z njegovim stanjem, nato pa dal sestaviti nov statut. Ta pomemben pravni dokument, ki je podrobno urejal delovanje mesta, je bil sestavljen v razmeroma kratkem času, in sicer v 20 dnevih, zagotovo tudi na račun predloge, tj. statuta iz leta 1376. Nadškof Lenart ga je potrdil 5. avgusta leta 1513.

Stiški rokopis je v cistercijanskem samostanu v Stični nastal okoli leta 1428 in ga danes hrani Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK). Gre za eno najpomembnejših slovenskih srednjeveških besedil in obsega 247 papirnih folijev v latinščini in slovenščini. Napisan je v gotski knjižni kurzivi z elementi gotske minuskule in sestavljen iz treh skupaj uvezanih delov.

Razstavljena je tudi zbirka Prešerniana iz prve polovice 19. stoletja, ki jo hrani Narodni muzej Slovenije, obsega 22 dokumentov, med drugim tudi več šolskih spričeval Franceta Prešerna in univerzitetno diplomo, pismo staršem, pisma Mihi Kastelicu in Matiji Čopu ter mrliški list. Najslikovitejša je univerzitetna diploma, zapisana na pergamentu, z originalnim pečatnikom, s katero je dunajska univerza Prešerna razglasila za doctorem in iure. Med njegovo zapuščino velja posebej poudariti osnutke in rokopise pesmi ter cenzurno-revizijski rokopis Poezij iz leta 1846, ki spada med najpomembnejše segmente slovenske kulturne dediščine.

Predstavljena je tudi knjižnica novomeškega frančiškanskega samostana, kamor so frančiškani prve knjige prinesli leta 1469, ko so pred Turki pribežali v Novo mesto. Knjižnica se je močno razvila po letu 1746, ko je bila v prostorih samostana ustanovljena novomeška gimnazija. V knjižnici hranijo 39 inkunabul in več srednjeveških rokopisnih kodeksov, med katerimi je najznamenitejši rokopisni gradual na pergamentu iz leta 1418.

Nadalje je predstavljena tudi Biblija Jurija Dalmatina, najpomembnejše delo slovenske protestantske književnosti in sploh slovenske pisane besede z začetka novega veka. Ta knjiga velja za edinstveno delo na kulturnozgodovinski razvojni poti slovenstva. Ohranjenih je 78 izvirnih izvodov, od tega 36 v Sloveniji in 42 v tujini, enota za vpis na nacionalno listo Spomina sveta pa je verjetno edini izvod, ki se od izida leta 1584 hrani na prvotni lokaciji.

Obiskovalci razstave si lahko ogledajo tudi Piranski kodeks, ki ga je izdelal benečanski kartograf Pietro Coppo, ki je živel in deloval v Izoli. Kodeks je nastal nekje med letoma 1524 in 1526 ter velja za najdragocenejši kartografski dokument, hranjen na ozemlju Slovenije.

Seznaniti se je mogoče tudi s Herbarijsko knjigo Janeza Krstnika Flysserja iz leta 1696, ki sodi med najstarejše herbarije na Slovenskem in velja za enega najpomembnejših predmetov Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Flysserjev herbarij nazorno dokumentira, kako so izdelovali in imenovali prve zbirke posušenih rastlin.

Ogledati si je mogoče tudi podobe Taboriščnega taroka slikarja Borisa Kobeta iz leta 1945, ki ga je ustvaril v koncentracijskem taborišču Allach. Njegov tarok sestavlja 54 kart, ki jih je narisal z barvnimi svinčniki. Upošteval je torej predpisano število kart in vrednostna razmerja med taroki, opustil pa je njihovo tradicionalno ikonografijo. Nadomestil jo je s prizori bivanja in trpljenja, kakršnega je doživel v treh koncentracijskih taboriščih. Kobe, ki je bil dejaven tudi kot arhitekt in konservator, je umrl leta 1981, star 75 let.