"Paparazzo" je bil namreč lik v kultnem filmu Sladko življenje (1960), za katerega je Federico Fellini idejo našel prav pri Secchiaroliju, fotografu, ki je začel slikanje turistov in ameriških vojakov na rimskih ulicah, spotoma pa kaj kmalu ugotovil, da je prodajanje slik slavnih časopisom veliko donosnejši posel (na svoji vespi je "dežural" predvsem po Vii Veneto). Ker mu je bilo jasno, da se bodo uredniki hitro naveličali lesenih, naučenih poz zvezdnic, je začel režirati "napade" na svoje slavne žrtve: nenaden sij bliskavice, hrušč prevrnjene mize, nepričakovan krik iz ozadja - s takimi miniincidenti je poskušal sneti toge maske celuloidnih bogov in jih ujeti v "iskrenih" trenutkih.
Ko ga je Fellini s svojim filmom oropal anonimnosti, je njegov ugled bliskovito narasel: številni režiserji in zvezde, med njimi tudi Marcello Mastroianni in Sophia Loren, so ga uporabljali za svojega osebnega fotografa in kmalu je iz zalezovalca napredoval v spremljevalca ter zaupnika slavnih. V tem je seveda več kot drobec ironije: prav film, ki je tematiziral fotografov status "avtsajderja", mu je priskrbel neomejeno vstopnico v prej prepovedani svet "jetseta".

Secchiaroli seveda ni imel samo sreče, ampak tudi nos za novice in izučeno oko, ki je znalo celo zgodbo povedati v eni sliki. "Secchiaroli je začel razvoj celotne nove estetike v fotografije. Kmalu so obstajale mnoge tolpe paparacev na vespah, ki so po Rimu lovili zvezdnike," se spominja James Hyman, lastnik londonske galerije, v kateri so pred dnevi odprli razstavo Brigitte Bardot and the Original Paparazzi.

Časi profesionalcev
Secchiaroli je bil torej najboljši, a nikakor ne edini. Večinoma je šlo za izučene fotografe, ki so začeli vojne reportaže, torej v okolju, v katerem se je rodila slovita agencija Magnum. In seveda ni naključje, da je z roko v roki s pojavom paparacev sledil tudi porast revij s fotografijami slavnih na naslovnicah, na primer Paris Match. Ljudje so bili seveda lačni spremembe: hollywoodski studii, ki so se zavedali tržne vrednosti neoprijemljivega glamurja, so v štiridesetih in petdesetih namesto igralcev in mesa in krvi na trg spravili neživljenjske, idealizirane približke. S prihodom Secchiarolija in njegove druščine se je to spremenilo: zvezdniki so kar naenkrat postali ljudje, ki pijejo, varajo in počnejo neumnosti - tako kot navadni smrtniki.

Brigitte Bardot je bila darilo paparacem: nenadkriljiva kombinacija dolgih nog, svetle grive in nedolžnega spogledovanja. "Zgodnje fotografije Bardotove imajo nekakšno čudovito nedolžnost. Takrat je nedvomno še obstajalo sodelovanje med portretirancem in fotografom. Bardotova je po navadi vedela, da jo spremlja kamera, in bila tega čisto vesela. Z njeno pomočjo so paparaci ustvarili novo poosebljenje ženskosti, seksapila in mladosti," pravi Hyman.

Žarometi, ki jih ni mogoče ugasniti
Secchiaroli (ki je svoj agresivni pristop branil s sloganom "v trenutku, ko ti fotografi ne bodo več za petami, boš ti lovil njih") in njegov najslavnejši sodobnik Marcello Geppetti sta nenehno skušala širiti meje dopustnega: Geppetti je bil denimo prvi, ki je najel helikopter za lov na zvezdnike. Ti seveda niso bili navdušeni nad konceptom, po katerem niso bili drugega kot gola platna, na katera so lahko fotografi naslikali kakršno koli zgodbo, ki jim je padla na pamet. (Bardotova je imela še srečo: bila je tako fotogenična, da skoraj ni bilo mogoče posneti slike, ki bi ji bila v sramoto. Vseeno pa je bila taka razprodaja zasebnosti dvorezen meč: v naprej opozorjeni paparaci so jo sicer ujeli, ko je v vsem sijaju zapuščala ta ali oni hotel, a jih je morala prenašati tudi takrat, ko je po neuspelem poskusu samomora odhajala iz bolnišnice).

Doba nedolžnosti se je prej ali slej seveda morala končati. V šestdesetih je mejnik postavil Harry Benso: na konvenciji torijske stranke v Brightonu je štiri politične veljake zasledoval na plažo in jih slikal, kako se preoblačijo. Ti so ga sicer opazili in od njega dobili obljubo, da slike ne bodo objavljene - a so se lahko že naslednji dan občudovali na naslovnici Daily Expressa.

In potem je tu seveda princesa Diana: ko se je leta 1980 poročila s princem Charlesom, 19-letnica ni vedela, kakšen medijski pritisk jo čaka. Za petami so ji bili vsakič, ko je zapustila stanovanje, in ker je pred njimi skušala bežati, so jo hitro krstili za "Shy Di" (sramežljivo Di). Sčasoma se je naučila, da je bolje sodelovati, in povsem zasenčila svojega moža. A na koncu je plačala (pre)visoko ceno: njen zakon je razpadal pred očmi javnosti, in ko je leta 1997 umrla v prometni nesreči v pariškem predoru, je bilo to (tudi) zato, ker je njen voznik poskušal pobegniti pred paparaci.

Vzvratni vpliv
Paparaci so navdahnili celo modno fotografijo: film La Dolce vita je Helmuta Newtona tako začaral, da je leta 1970 najel nekaj paparacev, da so 'nastopili' ob manenkah na njegovih fotografijah. Metode "napadalnih fotografov" (t. i. “assault photographers”) so si sposojali tudi Guy Bourdin, Richard Avedon in David Bailey.

Krasni novi svet?
50 let pozneje so pravila igre drugačna. Tržišče je ogromno - neštetim revijam se je pridružila še poplava spletnih strani - apetit zvezd po slikah "zasačenih" zvezd pa nenasiten. Kevin Federline se je neznansko poredil, Mischa Barton je bila hospitalizirana v psihiatrično bolnišnico, Chris Brown že krši pravila svojega pogojnega izpusta - ni novice, ki bi bila preneumna za objavo, če jo le spremljajo sočne fotografije.
Kakovost posnetkov je v primerjavi s šestdesetimi seveda strmoglavila: zdaj paparaci po navadi delajo tako, da v množici dvignejo fotoaparat nad glavo in upajo na najboljše. Včasih so to čisto navadni mimoidoči, ki jim uspe slikati "zvezdniški celulit" in ga prodati časopisom. Seveda bi se dalo argumentirati, da so krute fotografije paparacev dobrodošla protiutež računalniško do nerazpoznavnosti popravljenim portretom, ki krasijo naslovnice "glossy" revij. Nekateri se proti "mrhovinarjem" poskušajo bojevati na sodišču - Lily Allen je denimo dobila sodno prepoved približevanja - a dokler bo svet tako lačen prizorov skrivnega življenja zvezd, se paparacem verjetno ni treba bati za obstoj.