Oglas
Drugi tekmec je bil muzej fundacije Guggenheim, ki pa po mnenju beneškega mestnega sveta ni uspel predložiti ustreznega razstavnega programa. Danes svetniki morda odločitev že obžalujejo. Medtem ko muzej Peggy Guggenheim še naprej navdušuje tako s svojo stalno zbirko kakor tudi s priložnostnimi razstavami - aktualna je posvečena 'dialogu' med umetnostjo Josepha Beuysa in Matthewa Barneyja -, pa je v Pinaultovi palači Grassi bolj 'revščina'.
palači Grassi huda stiska s prostorom. No, opaziti je ni. Ali pa ima gospod Pinault hudo čudna merila za presojanje zasičenosti razstavne površine z umetninami.Osamljeni Mark Rothko na podstrehi
Sicer drži, da umetniških del v palači Grassi ne manjka. Vendar pa na trenutni razstavi Sequence 1 kljub temu ni kaj dosti videti. Razen osamljenega Marka Rothka, poznavalci sodobne umetnosti pa kot dokaj dobra izpostavijo še dela nemškega slikarja Anselma Reyleja in pionirja francoskega poparta Martiala Rayssa. Pozornost zasluži še nekoliko afriško-ameriški umetnik David Hammons. Ko ste videli to, se vam splača na anemičnih hodnikih vztrajati le, če vas navdušuje neinovativno sestavljanje ready-madov, kič in že zelo postana estetika grdega - podobe anusov in tako naprej. Anemičnost je bila omenjena zato, ker so prostorom sicer očarljive palače na obrežju Grand Canala znižali strop, ponekod pustili vidne inštalacije, vse skupaj pa odeli v 'bolnišnično' belo barvo. Skupaj s po večini prav tako zelo za življenje ne-afirmativnimi 'umetninami' deluje vse skupaj precej morbidno.
Božično drevo, ki vliva upanje
Nekakšen povzetek vse absurdnosti postavitve pa je veliko božično drevo švicarskega umetnika Ursa Fischerja, ki dominira v spodnjem nadstropju. V veži pravzaprav. Gomila, na katero je navešenih na desetine fotografij, slik in risb, je od daleč še kar očarljiva, pogled od blizu pa hitro razkrije, da se avtor ni potrudil, da bi drevo okrasil s samimi različnimi podobami. Slike se ponavljajo in le malokatera je vredna več kot le nekaj trenutkov za razmišljanje. Pa vendar, v primerjavi z razstavnimi predmeti v drugih nadstropjih, delo z naslovom Jet Set Lady kar dobro izpade.
En sam italijanski futurist je vreden več kot ...
Nikakor seveda ne tako dobro kot celoten Guggenheimov program, ki je nameščen v veliko bolj 'življenjske' prostore in tudi v vrt palače Venier dei Leoni in ki je zares vrhunski presek evropske in ameriške umetnosti prve polovice 20. stoletja. Morda si lahko celo dovolim zapisati, da je en sam Umberto Boccioni ali pa Giacomo Balla (če se omejimo na italijanske futuriste) vreden (ne nujno izraženo v denarju) več kot za celo nadstropje Pinaultovega muzeja.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje