Slobodan Pejić je le nekaj tednov pred smrtjo kiparsko umentost obogatil z novo tehniko, ki jo je nekoliko šaljivo poimenoval Veliki pok. Foto: Galerija MOL
Slobodan Pejić je le nekaj tednov pred smrtjo kiparsko umentost obogatil z novo tehniko, ki jo je nekoliko šaljivo poimenoval Veliki pok. Foto: Galerija MOL
Slobodan Pejić: Sožitje
Slobodan Pejić je leta 2000 obdelal 'truplo' 300-letnega hrasta, skulpturo Sožitje pa je razumel kot možni zametek ljubljanske forma vive. Foto: Galerija MOL

Pejiću se z razstavo ob obletnici njegove smrti poklanjajo v Ljubljani, v mestu, v katerem je bosanski kipar preživel večji del življenja. Postavitev - odprl jo je koncert skupine Čompe - predstavlja izsek iz opusa kiparja, ki je navdih iskal v krščanskih in poganskih legendah, folklori svoje domovine ter v dogodkih iz njegove osebne, pa tudi iz širše narodne in mednarodne zgodovine.

Veliki pok kiparske umetnosti
Tako kot je njegova umetnost različne tematike, je njen značaj vsestranski tudi na ravni sloga. Pregled dela Slobodana Pejića sicer razkrije nekatere stalne poteze njegovega sloga, kot so izčiščene in asketske, pogosto tudi stilizirane linije. Obenem pa je osebo Slobodana Pejića zaznamovala velika strast do raziskovanja vedno novih tehnik kiparskega ustvarjanja. Tudi ko je bil že hudo bolan, je Pejić razvijal prav posebno kiparsko tehniko, v kateri mu je uspelo mesec dni pred smrtjo dokončati tri skulpture. Umetnik je to tehniko poimenoval Veliki pok. Njegove zadnje skulpture so se namreč tako kot vesolje v trenutkih po svojem rojstvu oblikovale same.

Pri tej novi tehniki, katero je Pejiću pomagal razviti livarski strokovnjak Jaka Mostar, gre namreč za to, da lahko kipar le do določene mere predvidi končni rezultat. Kipar oblikuje glineni kalup, ki ga uporabi še svežega. Vanj vlije staljeno maso iz različnih snovi, sledijo pa vnaprej predvidene plinske in temperaturne ekspanzije, ki opredeljujejo končno podobo izdelka. Metoda ni le zelo inovativna, je tudi nevarna, z njeno elaboracijo pa je Slobodan Pejić dal kiparskemu snovanju novo razsežnost.

Padli hrast kot zametek ljubljanske forma vive
Ljubljančani Pejića najbolj poznamo po 4-metrski skulpturi, ustvarjeni iz v neurju leta 2000 padlega hrasta ob tivolskem ribniku. delo je Pejić izoblikoval kar na mestu hrastove 'smrti', s to potezo pa je tudi 'neuradno' predlagal, da bi se v tem delu parka Tivoli postopno oblikovalo pravo ljubljansko forma vivo. Slobodan Pejić se je rodil leta 1944 v Balatunu v Bosni. Posebne zasluge za to, da se je iz njega izoblikoval imeniten kipar, pa gredo avstrijskemu slikarju češkega rodu Karlu Matzeku. Ta je že v mladem Pejiću odkril izreden talent in postal njegov osebni mentor in učitelj, privzgojil pa mu je tudi posebno spoštovanje do sakralne umetnosti, saj sta mentor in učenec skupaj poslikala precej cerkva v Bosni in Slavoniji. Ta projekt je pozneje Pejić nadaljeval tudi sam.