Gre namreč za postavitev, ki bi jo v slovenskem prevodu lahko poimenovali Jeannotove deske, prikazuje pa dele lesenih tal, v katere je Jeannot, ki je trpel za shizofrenijo, vrezal besedilo. Gre za osemdeset vrstic besedila, napisanega z velikimi tiskanimi črkami, brez ločil, ki v določenih delih omenja tudi Hitlerja in papeže.

Besedilo je v večjem delu nepovezano, za odlomka, ki sta pritegnila največ pozornosti, pa veljata na primer "verstvo je izumilo stroje s katerimi lahko nadzoruje možgane ljudi in živali in z izumom s katerim vidijo skozi našo očesno mrežnico nas uporabljajo za zlobna dela" ter "cerkev je potem ko je uporabila Adolfa Hitlerja za pobijanje Judov hotela izumiti proces s katerim bi prevzela oblast".

Neprimerno, neokusno ali vizionarsko?
Prevladujoč odziv javnosti je negativen, saj jih mnogo meni, da je razstava neokusna in neprimerna za predstavljanje najširšemu občinstvu. Delno odpor izhaja tudi iz tega, ker obiskovalci predstave izvedo zgodbo Jeannotovega življenja, ki je prepletena s tragičnimi elementi. Njegov priimek in kraj, kjer je živel, sicer ni znan, kljub temu pa gre za tragično osebno zgodbo. Po drugi strani pa mnogi umetnostni kritiki želijo, da bi delo, ki ga je ustvaril Jeannot, ostalo na ogled.

Proti stigmatizaciji bolnikov
Predstavnik lastnikov razstavljenega predmeta, farmacevtskega podjetja Bristol Myers Squibb, pa je že dejal, da bodo deske poklonili bolnišnici sv. Ane, osrednji pariški psihiatrični ustanovi. Po njihovem mnenju naj bi to pomagalo tudi pri premagovanju stigmatizacije duševnih bolnikov, saj naj bi vsi, ki si želijo Jeannotovo delo ogledati, tega videli v okolju, v katerem bi se lahko tudi spoznali z duševnimi boleznimi, njihovimi posledicami in lastnimi predsodki.