Oglas
Razstava Franc Kavčič/Caucig in Češka predstavlja 7 oljnih platen in 18 risb, ki jih je slovenski klasicistični slikar s prehoda iz 18. v 19. stoletje ustvaril na Češkem ali pa za češke naročnike. Kavčič je sicer slovel kot odličen portretist dogodkov iz antičnega sveta, ki ga je odlično poznal.
Osrednjih 7 oljnih slik predstavlja predvsem mitološke in biblijske prizore ter idilične krajine, da pa bi bolje predstavila slikarjev opus, je kustosinja razstave Ksenija Rozman dodala še več kot ducat risb. Med slednjimi velja opozoriti na Portret žene Barbare (okoli 1803) in na študijo sedečega akta s hrbta, ki jo je slikar narisal še v času študija v Rimu.
Strokovnjak za stari svet
Kavčiča je stari svet antike povsem očaral že med študijem in hitro si je pridobil obširno znanje o antiki in njenih ključnih piscih. Tako njegova platna odsevajo ideje in prizore, ki jih je najti v delih Plutarha, Homerja, Herodota, Ovidija, Jožefa Flavija Tacita in drugih.
Pot do končnega izdelka
Da bi lažje cenili Kavčičeve likovne dosežke, prinaša razstava tudi osnutke in študije detajlov, ki govorijo o dolgotrajnem in zahtevnem procesu nastajanja končne izvedbe – oljne slike kot tudi o evoluciji ideje, ki jo je umetnik nameraval upodobiti.
Pod nadzorom mojstra samega
V prostorih Narodne galerije pa je mogoče spoznati tudi mojstra Kavčiča samega. Leta 1807 sta namreč Jakob Merz in Johann Jakob Lorenz Billwiller pripravila slikarjev portret, ki z ene od sten z budnim očesom nadzoruje obiskovalce razstave. Povabiti pa velja tudi k ogledu dokumentarca RTV Slovenija o pripravah na Kavčičevo razstavo leta 1978, ki ga bodo v času razstave predvajali v Narodni galeriji.
Krojačev sin, grofov ljubljenec
Slikar Franc Kavčič se je rodil v Gorici. Njegov oče je bil sicer le krojač, vendar pa je fantovo umetniško žilico prepoznal grof Filip Cobenzl, ki je finančno poskrbel za njegovo slikarsko izobraževanje.
Sprehodi med razvalinami
Najprej je Kavčič brusil prste v Bologni, kasneje pa je odšel v Večno mesto, kjer se je navdihoval pri velikih mojstrih italijanske renesanse, obiskoval je znamenite cerkve ter se navduševal nad antičnimi razvalinami, ki so mu burile domišljijo.
Po koncu študija je Kavčič vrsto let preživel na Dunaju in v Benetkah, kjer je postal celo član odbora Beneške akademije. Na Dunaju se je Kavčič prebil v vrste uglednega meščanstva. Več kot 20 let je bil namreč profesor na Dunajski akademiji, od leta 1820 pa do smrti pa tudi njen direktor.
Zaprisežen klasicist
Sicer pa je celo življenje ostal zvest nazorom klasicistične umetnosti, »natančni in ostri risbi, ki naj izraža lepoto in daje pomen, usklajenim proporcom figur in predmetov, uravnoteženi kompoziciji, obvladanju naslikanega prostora, podanega z arhitekturnimi členi in detajli, ki so v skladu z zgodbo, z dogodki v stari Grčiji ali v rimskem imperiju«.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje