Razstava Nova umetnost - vizije in resničnost bo v Narodnem muzeju do 18. marca predstavljala art nouveau kot vsesplošno gibanje, ki je Evropo zajelo v zadnjih izdihljajih 19. stoletja. Art nouveau si je v različnih kulturnih in jezikovnih okoljih nadel različne podobe; a naj so mu rekli jugendstil, modern style, modernisme, Glasgow style, liberty, nieuwe kunst, Sezession, secesija ali Ecole de Nancy, vedno je šlo za izraz iste človekove težnje k prelomu s starim.

Plašni prvi koraki urbanizma
Mednarodno razstavo v vsakem od partnerskih mest - teh je kar 13 - sestavlja več razdelkov: Panorama predstavlja dediščino art nouveauja v zgodovinskem, družbenem, gospodarskem, kulturnem in geografskem kontekstu; Vizije dediščino art nouveauja sodelujočih mest, ki ni bila nikoli realizirana. Izbor neizvedenih, po obsegu okrnjenih ali začasnih projektov ponazarja utopičen ideal in sanje umetnikov ter arhitektov. Prav v tem obdobju so namreč začeli razmišljati o mestu kot o celoti; izdelovali so načrte za mestne in prestolnične preureditve, vrtna mesta, razstavne paviljone, rekreacijske površine, stanovanjske stavbe in velika javna poslopja.

Vizije: Kako se je postaral futurizem 19. stoletja?
Eno glavnih vprašanj, s katerim so se ukvarjali tedanji politiki, arhitekti in urbanisti, je bilo, kakšno naj bi bilo mesto prihodnosti. Zaradi skokovite rasti prebivalstva je bilo treba poskrbeti za uravnoteženo širitev mest. Razvoj prometnih zvez naj bi tisočim omogočil vožnjo v mesto in iz njega ter jim olajšal vsakdanje gibanje. To je bilo tudi obdobje velikih razstav; vsako mesto, ki je dalo kaj nase, je moralo prirediti razstavo, da bi na njej pokazalo svoje izdelke in novosti ter najlepše umetniške dosežke. Razstavni paviljoni so tako dopuščali veliko svobode, saj je bilo največkrat že na začetku očitno, da gre za začasne objekte. Nekateri projekti niso bili nikoli uresničeni, bodisi zaradi pomanjkanja denarja, političnih zapletov bodisi zaradi izbora kakšnega drugega, mogoče manj novatorskega projekta.

Zaradi okoliščin, ki nam jih prikazuje razdelek Vizije, lahko sklepamo, da je bil art nouveau politična in umetniška avantgarda, ki je morala, zadevajoč ob konservativizem, pogosto iskati možnosti sporazuma.

Česa ne bomo nikoli več videli?
Za konec sta tu tudi Izgubljena dediščina, ki obuja spomine na uničene umetnine; Prenovljena dediščina pa na spomenike art nouveauja v partnerskih mestih, ki so se do danes ohranili v izvirni ali spremenjeni obliki in funkciji. Slednjih ni ravno na pretek: v 20. stoletju so obeti čistega in preprostega modernizma, hrepenenje po novi, napredni družbeni podobi in želja po novem začetku, potem ko sta svetovni vojni povzročili toliko gorja, vplivali na rušenje številnih značilnih spomenikov art nouveauja.

Pisana evropska mavrica
Poleg Ljubljane so v mrežo vključena mesta Alesund, Barcelona, Reus, Terassa, Bruselj, Budimpešta, Dunaj, Glasgow, Helsinki, Nancy, Varese in Riga. Mreža povezuje strokovnjake, ki se ukvarjajo z dediščino Art Nouveauja, ter spodbuja raziskovanje, uveljavitev, popularizacijo in zaščito dediščine tega umetnostnega gibanja.

Potujoča razstava je s finančno pomočjo EU-ja nastala med letoma 2001 in 2004. Kustosinja razstave je Nathalie Filser z Mednarodnega centra za mesto, arhitekturo in krajino (Centre international pour la ville, l'architecture et le paysage) v Bruslju.

V Ljubljani je nosilec projekta Urbanistični inštitut RS, ki je z območno enoto Ljubljana Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in drugimi udeleženci pripravil slovenski del projekta. S svojim gradivom so sodelovali Arhitekturni muzej Ljubljana, Mestni muzej Ljubljana, Narodni muzej Slovenije, ljubljanska Narodna galerija, ministrstvo za kulturo - INDOK center, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjižnica, Arhiv RS, RTV Slovenija, Fundacija Maks Fabiani in drugi.